Zora zadnjega velikega protesta izbruhne na ta zgodovinski dan. Zora je za nami, mehki sij prve zore tega mogočnega protesta pred Jezusovo vrnitvijo sije nad Nemčijo in svetom. Ob 500. obletnici začetka reformacije bo prenova velikega, eshatološkega adventnega gibanja dobila luč, ki jo bo vse človeštvo videlo v njeni zdravilni moči.

Danes dokumentira smrt uradnega protestantizma. Protest evangeličanske cerkve spada v zgodovino. Marca 2014 je krščanski svet opazil, ko je anglikanski škof Tony Palmer vidnim predstavnikom evangeličanskega in karizmatičnega gibanja dejal: "Protesta je konec." Skupna izjava o doktrini opravičevanja med Luteransko svetovno federacijo in Rimskokatoliško cerkvijo leta 1999. Od Palmerjevega zgodovinskega govora so minila 3 leta in pol, kratek čas, v katerem je protest potekal tudi v cerkvah husitov in valdenžanov, velikih predhodnikov reformacije je prišel do konca. Skoraj vsa cerkvena občestva, ki so izšla iz reformacije, so dejansko končala protest, zaradi katerega so nastala. De jure jih je našel Skupna izjava Druga podpisnica v Svetovnem svetu metodističnih Cerkva 23. julija 2006, 04. julija 2017 na ekumenski slovesnosti v Wittenbergu pa se je deklaraciji pridružila tudi Svetovna skupnost reformiranih Cerkva. Nekdanje doktrinarne obsodbe glede nadvse pomembnega vprašanja človekove odrešitvene poti so na papirju preteklost.

Uradno »protestantov« ni več. To je velik signal današnjega časa. »Spravljena« z Rimom v osrednjem nauku o opravičenju, v duhu ekumenske skupnosti se protestantska Cerkev ozira nazaj na dogajanje pred 500 leti. Celotno obletnico reformacije, ki se je začela na današnji dan pred enim letom, so zaznamovala ekumenska slovesnosti, ki naj bi svetu sporočila, da so vzroki za »bolečo« cerkveno razdeljenost na Zahodu odpravljeni.

Za današnje praznično bogoslužje v Wittenbergu je zato značilen tudi nastajajoči, dovršeni ekumenizem, v smislu polnega občestva pri Gospodovi večerji in evharistiji med protestantsko in rimskokatoliško Cerkvijo, po čemer obe Cerkvi izrazito hrepenita. »Vidna edinost v spravljivi raznolikosti«, z razlikami, ki morda še obstajajo, a so izgubile značaj ločevanja cerkva – obe cerkvi sta se zavezali k temu cilju, ne glede na to, ali bo to na koncu vodilo do ponovne združitve cerkva ali ne.

Na teološki ravni ima poleg vprašanja evharistije le še vprašanje razumevanja službe in Cerkve, ki je z njo tesno prepletena, značaj, ki razdvaja Cerkve v ekumenskem dialogu. Današnje ekumensko teološko delo se bo bolj kot kdaj koli prej osredotočilo na to. Za papeža Frančiška pa se konsenz, ki ga tu še ni, ne kaže kot prava ovira na poti do cerkvenega občestva okoli »Gospodove mize«. V govoru italijanskim luteranom 15. novembra 2015 je dejal: »Ena vera, en krst, en Gospod, tako nam pravi Pavel, in iz tega potegnite zaključke […] Če imamo isti krst, moramo iti skupaj. « (Tisti, ki) Radio Vatikan je 03. oktobra 2017 poročal: »Orisujemo, kako si papež Frančišek predstavlja morebitno 'ponovno združitev' kristjanov – in pri tem naredimo presenetljivo odkritje, da so za Frančiška kristjani že dolgo v veliki meri združeni.« (Tisti, ki)

Za predsednika sveta Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD), Heinricha Bedford-Strohma, obstaja veliko upanje v ekumenska prizadevanja sedanjega papeža, ki prevzema "pomembno vlogo" v ekumenizmu in "[daje] vse razloge za storite tako, tudi zato, ker v prihodnosti pričakujete veliko vetra,« je predvčerajšnjim za nemško tiskovno agencijo v Rimu dejal Bedford-Strohm. V nadaljevanju je pisalo: »Voditelj EKD in bavarski deželni škof namerava s predsednikom nemške škofovske konference, kardinalom Reinhardom Marxom, napisati pismo papežu in mu povedati o ekumenskem procesu v Nemčiji.« (Tisti, ki). Marx, ki se je 10. oktobra zahvalil EKD za ekumensko naravnanost obletnice reformacije (Tisti, ki), se je v nedeljo zavzel za ponovno združitev krščanskih cerkva. »Za to se zavzemamo že leta. Za to molim, za to delam," je Marx povedal časopisu Bild am Sonntag (Tisti, ki).

Protest preteklosti je videl neločljivo enotnost v vprašanju opravičenja ali odrešitve in v razumevanju cerkve in službe, od razjasnitve katerih je odvisno cerkveno občestvo pri Gospodovi večerji. Luthrova izpoved iz leta 1537 je temeljila na tem vpogledu: "Torej smo in bomo ostali večno ločeni in nasprotni drug drugemu." Intervju za Radio Vatikan izjavil: »Nihče naju ne more več ločiti!«

Za reformatorja se ni dalo pogajati samo o nauku o opravičilu, ampak tudi o približevanju tega vprašanja ni bilo mogoče. Zanj je bil razlog za to, da rimskokatoliško razumevanje opravičenja ni imelo podlage v Svetem pismu, ampak se je lahko nanašalo le na cerkveno izročilo. Celo splošni koncil bi bil nazadnje koristen le, kot je Luther že zgodaj spoznal, če bi se o doktrini in praksi vere 'pogajali' in odločali samo na podlagi Svetega pisma. Kajti »celo sveti so se lahko zmotili in so se zmotili,« je bila njegova revolucionarna izjava v Leipziškem sporu leta 1519. Po dokončni ločitvi od Rima konec leta 1520 je bil vsak zagovornik reformacije tako jasen kot Luther sam: samo z Biblijo kot edina zavezujoča norma – sola scriptura – bi bila obnovitev cerkvenega občestva z Rimom. Za Rim pa bi to pomenilo nič manj kot zavračanje njihovega razumevanja cerkve in službe. Ta cena je bila za Rim na tridentinskem koncilu (1545-1563) previsoka. Luther je umrl v zgodnjih fazah tega sveta, katerega neuspeh je jasno predvidel. Pri Jeremiju je lahko izjavil: »Želeli smo ozdraviti Babilon, a ni bil ozdravljen.« (Jeremija 51,9)

Dejansko bi pravi rimskokatoliški "da" reformacijskemu razumevanju opravičevanja neizogibno privedel do samorazpustitve te cerkve. Na to bi lahko »pozabili« le v ekumenskem dialogu, ker se je razumevanje pomena načela Sola Scripura v Luteranski cerkvi spremenilo. V temeljnem besedilu Sveta EKD opravičilo in svobodo. 500 let reformacije 2017 ali je [imenovano:

»Sola scriptura danes ni več mogoče razumeti na enak način kot v času reformacije. Za razliko od reformatorjev se danes ljudje zavedajo, da je nastajanje posameznih svetopisemskih besedil in samega svetopisemskega kanona proces tradicije. Staro nasprotje med 'samo svetim pismom' ter 'svetim pismom in izročilom', ki je še določalo reformacijo in protireformacijo, ne deluje več tako, kot je delovalo v 83. stoletju ... Od 84. stoletja so svetopisemska besedila zgodovinsko in kritično raziskan. Zato jih ni več mogoče razumeti kot 'Božjo besedo', kot so bili v času reformatorjev. Reformatorji so v bistvu domnevali, da je svetopisemska besedila res dal sam Bog. Glede na različne različice odseka besedila ali odkrivanje različnih plasti besedila te ideje ni več mogoče vzdrževati.« (str. XNUMX, XNUMX)

Ker je luteranska cerkev izgubila temelje, ki so nekoč vodili do reformacije, se je lahko v vsakem vprašanju načeloma približala Rimu. Osnova za to je zgodovinsko-kritična metoda razlage, ki je danes uveljavljena v obeh cerkvah. Razlikuje med »Svetim pismom« in »Božjo besedo«, ki sicer ni istovetna s Svetim pismom, a jo v njem zagotovo lahko slišimo. Z besedami temeljnega besedila:

»V, z in pod temi besedili so ljudje še danes nagovorjeni in se dotaknjeni do srca – tako kot je bilo to vedno znova opisano v reformacijski teologiji kot značilnost božje besede. V tem smislu lahko ta besedila še danes štejemo za ›Božjo besedo‹. To ni abstraktna sodba, ampak opis izkušenj s temi besedili: Še danes, ko ljudje berejo ali slišijo ta besedila – ne samodejno vsakič, ampak znova in znova – čutijo, da vsebujejo resnico, resnico o sebi, svetu in Bog, ki jim pomaga živeti. Zato ta besedila še vedno tvorijo kanon Cerkve.« (str. 85, 86)

Ekumenski proces je mogoče razumeti le pod temi pogoji. Samo pod temi pogoji je mogoč ekumensko naravnan značaj današnjega dogodka, ki ga slovesno obeležujejo cerkve, politika in družba.

Tudi to Skupna izjava o doktrini opravičevanja lahko nastala le z odmikom od reformacijskega načela sola scriptura, bo jasno tudi vsakemu laiku, ki brez predsodkov in z ljubeznijo do resnice podrobno preučuje obsežna dejstva. Koliko več pa razgledanemu nosilcu protestantske dediščine?

Toda tam, kjer evangeličanska cerkev slavi Luthra ločeno od Luthrovih temeljnih skrbi, kjer ob zelo simbolični 500. obletnici ustanovitve javno razkrije svojo drago kupljeno zapuščino in postane žrtev »prevare« (Daniel 8,25:XNUMX) tiste moči, katere zapuščina le kri in solze in katerih stališča so dejansko ostala nespremenjena, je nad »novim« Wittenbergom odjeknil posmrtni zvon reformacije. Protest je uradno končan in očitno od danes naprej.

S tem pa je signal za ponovno rojstvo protestantizma dan danes! Preroško znamenje za obnovitev protesta, ki se je začel v grajski cerkvi v Wittenbergu z udarci kladiva, je neprimerljivo žlahtno izzvenel iz Luthrovih ust v Wormsu leta 1521 in močno zazvenel iz ust nemških knezov v Speyerju leta 1529, l. odlična ura zgodovine, kot v Bachovi himni.

Pravzaprav nič po današnjem dnevu ne bo več tako, kot je bilo. Simbolične nosečnosti 31. oktobra 2017 ni mogoče preseči: tisto, kar so cerkveni voditelji in teologi leta 1999 prelili na papir kot rezultat desetletja ekumenskega dela, zdaj pošilja svoje »svetle« žarke v ves svet. So znanilci nedeljskih postav, varljiva zarja sveta, pomirjenega z Bogom in samim seboj, uvod v hitro bližajoči se »1000-letni rajh« z »mirom in varnostjo« za ves planet.

»Kraljestvo«, v katerem pa ne bo prostora za nikogar, ki bo verjel tako, kot je verjel Martin Luther.

Tetzelove laži niso trajale. Papeževa tiara je zamajala, ko je avguštinski menih prijel za pero. Kajti Božji Duh je bil v tem peresniku. Hiša, zgrajena »na pesku« (Mt 7,26), se mora zrušiti vase. „Zanašajo se na vozove in konje; ampak spominjamo se imena GOSPODA, našega Boga.« (Psalm 20,8) »Besede« ekumenizma temeljijo na temelju, ki je enako stabilen kot tisti, na katerem je stal Tetzel. Toda tudi najmočnejši podvig ne more obstajati, če ne temelji na resnici.

»ekumenizem«! Postala je izrek za prihodnost Evrope in sveta. To je sporočilo, ki ga danes pošiljajo iz Wittenberga. Manjka pa mu merilo resnice, ki je povzročilo reformacijo.

»Po božji milosti je ta udarec wittenberškega meniha zamajal temelje papeštva. Svoje podpornike je paraliziral in prestrašil. Na tisoče je prebudil iz spanja zmot in vraževerja. Vprašanja, ki jih je postavil v svojih tezah, so se v nekaj dneh razširila po vsej Nemčiji in v nekaj tednih so prežela vse krščanstvo« (Ellen White, Znamenja časa, 14. junij 1883) »Luthrov glas je odmeval z gora in v dolinah ... Evropo je pretresel kot potres.« (Ibid., 19. februar 1894)

Glasen krik iz Razodetja 18 bo v zelo kratkem času dosegel vse narode te zemlje. To bo ganilo srca naših politikov in vodilo vsakega voditelja in državljana naše države in vsake druge države do odločitve. Kot v dneh po 31. oktobru 1517.

»Po tem sem videl angela, ki se je spuščal z neba in je imel veliko oblast, in zemlja je bila razsvetljena od njegove slave. In zavpil je močno z močnim glasom: Babilon veliki je padel, padel in postal prebivališče demonov in ječa za vse nečiste duhove in ječa za vsako nečisto in osovraženo ptico. Kajti vsa ljudstva so pila vroče vino njenega nečistovanja, in kralji zemlje so nečistovali z njo, in trgovci na zemlji so obogateli zaradi njenega neizmernega bogastva. In zaslišal sem drug glas iz nebes, ki je rekel: Pojdite iz nje, ljudstvo moje, da ne boste deležni njenih grehov, da ne boste deležni njenih nadlog. Kajti njihovi grehi segajo do nebes in Bog se je spomnil njih krivic.« (Razodetje 18,1-5)

Prišel je čas, da Luther spregovori, ko je po srečanju s svojim Odrešenikom spoznal, da to, kar je veljalo za njegovega Učitelja, velja tudi zanj: »Rodil sem se in prišel na svet, da bi pričeval za resnico.« (Janez 18,37: 3,7) Ko je z lastnim spreobrnjenjem razumel, da je večna usoda milijonov ljudi odvisna od oznanjevanja pravega evangelija, je Propovednik XNUMX:XNUMX zanj postal božanska zapoved, naj govori in deluje. Nič ni moglo zmanjšati njegove želje, da bi delal za rešitev ljudi okoli sebe, potem ko je osebno srečal Jezusa Kristusa.

Toda zarja zadnjega protesta, ki ga je napovedala Božja Beseda, izbruhne danes, ravno v uri, ko je bila iz grajske cerkve v Wittenbergu iztegnjena roka bratovščine proti rimskemu škofu. (Bogoslužje ob obletnici reformacije)

»In Bog je rekel: Naj bo luč! In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3)