26. aprila 1521 je Luther zapustil Worms. Zlovešči oblaki so mu zakrivali pot. Ko pa je stopil iz mestnih vrat, je bilo njegovo srce polno veselja in hvale. »Sam Satan,« je rekel, »je branil papeževo trdnjavo; toda Kristus je naredil veliko prelomnico. Hudič je moral priznati, da je Mesija močnejši.«

"Konflikt v Wormsu," piše prijatelj reformatorja, "je ganil ljudi blizu in daleč. Ko se je vest o tem razširila po Evropi – v Skandinavijo, švicarske Alpe, mesta Anglije, Francije in Italije – so mnogi vneto prijeli za mogočno orožje iz Božje Besede.«

Odhod iz Worms: Lojalen z enim opozorilom

Ob desetih je Luther zapustil mesto s prijatelji, ki so ga spremljali v Worms. Dvajset jezdecev in velika množica so pospremili kočijo do obzidja.

Na povratku iz Wormsa se je odločil, da bo ponovno pisal Kaiserju, ker ni želel izpasti kot kriv upornik. „Bog mi je priča; pozna misli,« je rekel. »Z vsem srcem sem pripravljen ubogati vaše veličanstvo, v časti ali sramoti, v življenju ali smrti, z enim opozorilom: kadar je to v nasprotju z Božjo poživljajočo Besedo. V vseh poslovnih zadevah življenja imate mojo nezlomljivo zvestobo; kajti tukaj izguba ali dobiček nima nobene zveze z odrešitvijo. Toda podrediti se ljudem v zadevah večnega življenja je proti Božji volji. Duhovna poslušnost je pristno čaščenje in mora biti pridržana Stvarniku.«

Cesarskim državam je poslal tudi pismo s skoraj enako vsebino, v katerem je povzel dogajanje v Wormsu. To pismo je naredilo na Nemce močan vtis. Videli so, da sta cesar in višja duhovščina zelo nepravično ravnala z Lutrom, in bili so zelo uporni nad arogantnimi pretenzijami papeštva.

Če bi Karel V. priznal resnično vrednost za svoje kraljestvo človeka, kot je Luther – človeka, ki ga ni bilo mogoče kupiti ali prodati, ki ne bi žrtvoval svojih načel za prijatelja ali sovražnika –, bi ga cenil in častil, namesto da bi ga obsojal in izogibati se.

Racija kot reševalna akcija

Luther je odpotoval domov in bil med potjo deležen spoštovanja vseh družbenih slojev. Cerkveni dostojanstveniki so meniha sprejeli pod papeževim prekletstvom, posvetni uradniki pa so ga počastili pod cesarsko prepovedjo. Odločil se je skreniti z neposredne poti in obiskati Mora, rojstni kraj svojega očeta. Spremljala sta ga prijatelj Amsdorf in furman. Preostali del skupine je nadaljeval proti Wittenbergu. Po mirnem dnevu počitka pri sorodnikih - v kakšnem nasprotju z nemirom in prepirom v Wormsu - je nadaljeval pot.

Ko je kočija peljala skozi grapo, so popotniki srečali pet dobro oboroženih zamaskiranih jezdecev. Dva sta zgrabila Amsdorfa in furmana, drugi trije pa Lutra. Tiho so ga prisilili, da je sestopil, mu na ramena vrgli viteški plašč in ga posadili na dodatnega konja. Potem so Amsdorfa in furmana izpustili. Vseh pet je skočilo v sedla in skupaj z ujetnikom izginilo v temnem gozdu.

Prebijali so se po vijugastih poteh, včasih naprej, včasih nazaj, da bi ušli morebitnemu zasledovalcu. Ko se je zvečerilo, so ubrali novo pot in hitro in neslišno napredovali skozi temne, skoraj neprehojene gozdove do gora Turingije. Tu je bil Wartburg ustoličen na vrhu, ki je bil dosegljiv le s strmim in zahtevnim vzponom. Luthra so njegovi ujetniki pripeljali v obzidje te oddaljene trdnjave. Težka vrata so se zaprla za njim in ga skrila pred pogledom in znanjem zunanjega sveta.

Reformator ni padel v sovražnikove roke. Stražar je opazoval njegovo gibanje, in ko je nevihta grozila, da se bo zrušila na njegovi nemočni glavi, mu je resnično in plemenito srce priskočilo na pomoč. Jasno je bilo, da bo Rim zadovoljen le z njegovo smrtjo; le skrivališče ga je lahko rešilo iz krempljev leva.

Po Lutrovem odhodu iz Wormsa je papeški legat dosegel edikt proti njemu s cesarjevim podpisom in cesarskim pečatom. V tem cesarskem odloku je bil Luther obsojen kot "satan sam, preoblečen v človeka v meniški obleki." Odrejeno je bilo, da se z ustreznimi ukrepi prekine njegovo delo. Dati mu zatočišče, dati hrano ali pijačo, mu pomagati ali ga podpirati z besedo ali dejanjem, javno ali zasebno, je bilo strogo prepovedano. Od koderkoli ga je treba prijeti in predati oblastem – enako velja za njegove privržence. Premoženje je bilo treba zapleniti. Njegove spise je treba uničiti. Sčasoma je bilo vsakomur, ki bi si upal prekršiti ta odlok, prepovedan vstop v rajh.

Kaiser je spregovoril, Reichstag je odobril odlok. Vsa kongregacija rimskih privržencev se je veselila. Zdaj je bila usoda reformacije zapečatena! Vraževerna množica se je zgražala nad cesarjevim opisom Lutra kot satana, utelešenega v meniški obleki.

V tej uri nevarnosti je Bog naredil izhod za svojega služabnika. Sveti Duh je ganil srce volilnega kneza Saške in mu dal modrost za načrt za rešitev Luthra. Friderik je dal reformatorju vedeti, ko je bil še v Wormsu, da bo njegova svoboda za nekaj časa žrtvovana za njegovo varnost in varnost reformacije; vendar ni bilo nobenega namiga o tem, kako. Volilni načrt je bil izveden s sodelovanjem pravih prijateljev in s toliko takta in spretnosti, da je Luther ostal popolnoma skrit pred prijatelji in sovražniki. Tako njegovo prijetje kot njegovo skrivališče sta bila tako skrivnostna, da niti Friderik dolgo ni vedel, kam so ga odpeljali. To ni bilo brez namena: dokler volilni knez ni vedel ničesar o tem, kje je Luther, ni mogel ničesar razkriti. Poskrbel je, da je reformator varen, in to mu je bilo dovolj.

Čas za umik in njegove prednosti

Minila je pomlad, poletje in jesen, prišla je zima. Luther je bil še vedno ujet. Aleander in njegovi sočlani stranke so se veselili, da so ugasnili evangelijsko luč. Namesto tega je Luther napolnil svojo svetilko iz neizčrpne zaloge resnice, da bi sčasoma zasijala z močnejšim sijajem.

Luther je bil po božji previdnosti umaknjen z odra javnega življenja ne le zaradi lastne varnosti. Namesto tega je neskončna modrost zaradi globljih načrtov zmagala nad vsemi okoliščinami in dogodki. Božja volja ni, da njegovo delo nosi pečat enega človeka. Drugi delavci so bili v Luthrovi odsotnosti poklicani v prve črte, da bi pomagali uravnotežiti reformacijo.

Poleg tega je pri vsakem reformatorskem gibanju nevarnost, da bo oblikovano bolj človeško kot božje. Kajti ko se človek veseli svobode, ki prihaja iz resnice, kmalu poveličuje tiste, ki jih je Bog določil, da pretrgajo verige zmote in vraževerja. Hvalijo jih, hvalijo in častijo kot voditelje. Če niso resnično ponižni, predani, nesebični in nepodkupljivi, se začnejo počutiti manj odvisne od Boga in začnejo zaupati vase. Kmalu skušajo manipulirati z umi in omejiti vest ter začnejo videti sebe kot skoraj edini kanal, skozi katerega Bog razsvetljuje svojo cerkev. Ta navijaški duh pogosto upočasni reformo.

V varnosti Wartburga je Luther nekaj časa počival in bil vesel oddaljenosti od vrveža bitke. Z grajskega obzidja je gledal temne gozdove na vse strani, nato je obrnil oči proti nebu in vzkliknil: »Čudna ujetost! V ujetništvu prostovoljno in vendar proti moji volji!« »Molite zame,« piše Spalatinu. »Nočem ničesar razen vaših molitev. Ne obremenjuj me s tem, kar se govori ali misli o meni v svetu. Končno lahko počivam.«

Samota in osamljenost tega gorskega zatočišča sta imela za reformatorja še en in dragocenejši blagoslov. Uspeh mu torej ni šel v glavo. Daleč je bila vsa človeška podpora, ni bil obsut ne s sočutjem ne s pohvalami, ki pogosto vodijo v hude posledice. Čeprav bi moral Bog prejeti vso hvalo in slavo, Satan usmerja misli in občutke k ljudem, ki so le Božje orodje. Postavi jo v središče in odvrne od previdnosti, ki nadzoruje vse dogodke.

Tukaj je nevarnost za vse kristjane. Ne glede na to, kako občudujejo plemenita, požrtvovalna dejanja zvestih Božjih služabnikov, je treba slaviti samo Boga. Vso modrost, sposobnost in milost, ki jo ima človek, prejme od Boga. Vse pohvale naj gredo njemu.

Povečana produktivnost

Luther ni bil dolgo zadovoljen z mirom in sprostitvijo. Navajen je bil življenja polnega aktivnosti in prepirov. Neaktivnost je bila zanj neznosna. V tistih samotnih dneh je slikal stanje Cerkve. Čutil je, da nihče ne stoji na obzidju in ne gradi Siona. Spet je pomislil nase. Bal se je, da bi ga obtožili strahopetnosti, če bi se umaknil iz službe, in si je očital, da je len in len. Ob tem je vsak dan izvajal na videz nadčloveške stvari. Piše: »Berem Sveto pismo v hebrejščini in grščini. Rad bi napisal nemško razpravo o ušesni spovedi, nadaljeval bom s prevajanjem psalmov in sestavil zbirko pridig, kakor hitro bom prejel, kar hočem, iz Wittenberga. Moje pero se nikoli ne ustavi.”

Medtem ko so se njegovi sovražniki laskali, da so ga utišali, so se čudili oprijemljivim dokazom njegovega nadaljnjega delovanja. Veliko število razprav izpod njegovega peresa je krožilo po Nemčiji. Skoraj eno leto je, zaščiten pred jezo vseh nasprotnikov, opominjal in obsojal prevladujoče grehe svojega časa.

Najpomembnejšo zaslugo svojim rojakom je naredil tudi s prevodom izvirnega besedila Nove zaveze v nemščino. Tako bi božjo besedo lahko razumelo tudi preprosto ljudstvo. Zdaj lahko sami preberete vse besede življenja in resnice. Posebej uspešen je bil pri tem, da je vse oči preusmeril od papeža v Rimu k Jezusu Kristusu, Soncu pravičnosti.

Od Znamenja časa, 11. oktober 1883