Čas branja: 7 minut

Po vrnitvi iz Wartburga se je Luther posvetil revidiranju svojega prevoda Nove zaveze in kmalu je bil evangelij v rokah Nemčije v njegovem maternem jeziku. Tisti, ki so ljubili resnico, so sprejeli ta prevod z velikim veseljem; tisti, ki so imeli raje človeška izročila in zapovedi, so jih prezirljivo zavračali.

Duhovnike, ki sami niso bili poučeni v Svetem pismu, je vznemirjala misel, da bodo navadni ljudje zdaj lahko z njimi razpravljali o Božjih zapovedih in Besedi in da bo s tem razgaljena njihova lastna nevednost. Rim je uporabil vso svojo avtoriteto in moč, da bi preprečil širjenje Svetega pisma, vendar vsi dekreti, kletve in mučenja niso pomagali. Bolj ko je Rim obsojal in prepovedoval razširjanje Svetega pisma, bolj so ljudje postajali radovedni. Vsi, ki so znali brati, so vneto sami preučevali Božjo besedo, da bi izvedeli, kaj v resnici uči. Nosili so ga s seboj, brali in brali in niso mogli biti zadovoljni, dokler si niso zapomnili velikih delov. Luther je videl, s kakšno vnemo je bila sprejeta Nova zaveza, takoj začel prevajati hebrejsko Sveto pismo in jo objavljal po delih, enega za drugim, ko je bil eden dokončan.

Napad iz Anglije

Približno v tem času se je pojavil nov sovražnik reformacije. Do Wittenberga je prišla novica, da je Henrik VIII., angleški kralj, napisal knjigo, ki podpira rimske nauke, in nasilno napadel Luthra. Henrik je bil eden najmočnejših monarhov v tako imenovanem krščanstvu in verjel je, da bi zlahka izničil reformacijo. V podporo svojemu stališču ni uporabljal argumentov iz Svetega pisma, temveč se je skliceval le na avtoriteto Cerkve in izročila cerkvenih očetov. Zatekel se je tudi k preziru in posmehu ter Lutra označil za šibkega nasprotnika, volka, strupeno kačo, člana hudiča.

Privrženci Rima so pojav te knjige pozdravili z velikim veseljem. Njegovo površno razmišljanje in ostre obtožbe so bile všeč tistim, ki so namerno zavračali nauke Božje besede. Hvalili so ga knezi in prelati in celo sam papež, Henrik VIII pa je bil čaščen kot čudež modrosti, celo kot drugi Salomon.

Luther je delo prebral z začudenjem in prezirom. Neresnica in žaljivi osebni napadi ter ton razgretega prezira so vzbudili njegovo ogorčenje. Misel, da so se papež in njegovi privrženci hvalili s tako šibko in površno produkcijo, ga je odločila, da utiša njihovo hvalisanje.

Lutrov protinapad

Spet je prijel za pero proti sovražnikom resnice. Pokazal je, da je Henry svoje nauke podprl samo s človeškimi ukazi in nauki. »Kar se mene tiče,« je rekel, »še naprej pozivam k evangeliju in Kristusu. Moji sovražniki pa se še naprej sklicujejo na tradicijo, obrede in očete. Sveti Pavel pravi: »Vaša vera naj ne temelji na človeški modrosti, ampak na božji moči.« (1 Korinčanom 2,5) S tem gromom iz neba apostol takoj razbije vse Henrikove nespametne misli in jih raznese kot prah v vetru.«

»Nasprotujem vsem odločitvam očetov, ljudi, angelov in hudičev,« pravi, »ne starodavnosti tradicije, ne navadam množic, ampak besedi večnega Boga, evangeliju, veljavnosti, za katero sami priznavajo, da jo morajo. Drži se te knjige, nasloni se nanjo, slavi z njo, zmaguj in se veseli z njo ... Kralj nebes je na moji strani; zato se ničesar ne bojim.« Z argumenti iz Božje Besede je Luther razbil in razblinil vso dlakocepskost svojih nasprotnikov. Novi nauki in njihovi zagovorniki so bili podobni Izraelcem v Egiptu: »Bolj ko je bilo ljudstvo zatirano, bolj se je množilo in širilo« (2 Mz 1,12).

ljudsko gibanje z velikim uspehom

Lutrove spise so z navdušenjem brali tako v mestu kot na vasi. Zvečer so učitelji iz vaških šol brali manjšim skupinam, zbranim ob ognjišču. Vsakič so bile nekatere duše prepričane o resnici in so s solzami veselja sprejele besedo, da bi znova delile dobro novico.

Potrdile so se besede navdiha: »Ko se tvoja beseda razodene, razsvetljuje in modri nespametne« (Psalm 119,130) Morala, ampak tudi povečana duševna moč do doslej neznane moči in moči. Papeška oblast je ljudem naložila železni jarem, ki jih je držal v nevednosti in ponižanju. Vsi njihovi nauki so bili takšni, da so spodbujali vraževerno upoštevanje oblik; predpisano rutino čaščenja so skrbno upoštevali, toda srce in um sta imela malo vloge pri vseh njihovih službah. Kljub temu je veliko teh obiskovalcev cerkve imelo speče moči, ki jih je bilo treba le prebuditi in aktivirati. Luthrova pridiga je predstavila preproste resnice Božje Besede, ki je bila dana v roke preprostim ljudem. To ni le očistilo in oplemenitilo duhovne narave, ampak je vdahnilo novo življenje tudi intelektualnim zmožnostim.

Sveto pismo v roki, ljudje vseh družbenih slojev so branili nauke reformacije. Podporniki papeža, ki so preučevanje Svetega pisma prepustili duhovnikom in menihom, so jih zdaj pozvali, naj ovržejo nove nauke. Toda duhovniki in menihi niso poznali ne Svetega pisma ne božje moči. Posledično so jih »neuki« in »heretiki« redno premagali. »Na žalost,« pravi katoliški pisec, »je Luther prepričal svoje privržence, da mora njihova vera temeljiti samo na besedah ​​Svetega pisma.« Množice so se zbrale, da bi poslušale običajne ljudi, ki so razlagali resnico in se celo prepirali z učenimi in zgovornimi teologi. Sramotna nevednost teh velikih mož je bila očitna, ko so bili njihovi argumenti v nasprotju s preprostimi nauki Božje besede. Neizobraženi ljudje, ženske in delavci so znali iz Svetega pisma razložiti razloge za svoje verovanje.

Omejitve spodbujajo reformacijo

Uspeh reformacije je izzval najbolj ostro nasprotovanje. Ko je rimska duhovščina videla, da njihove kongregacije propadajo, je prosila za pomoč oblasti in poskusila z vsemi sredstvi, ki so jim bila na voljo, ponovno pridobiti svoje poslušalce. Vendar je bilo to le delno uspešno. Ljudje so bili lačni kruha življenja; v naukih reformacije so našli tisto, kar je zadovoljilo njihove duševne potrebe, in odvrnili so se od tistih, ki so jih tako dolgo hranili z ničvrednimi lupinami praznovernih obredov in človeških tradicij. Včasih je ljudstvo duhovnike celo prisililo k odstopu, jezno, da so jih tako dolgo zavajali z bajkami.

Ko so se zato reformatorji znašli v čedalje večjih težavah, so upoštevali Mesijeve besede: »Če pa te bodo zasledovali v enem mestu, beži v drugega.« (Mt 10,23) Svetloba je prodirala vsepovsod. Nekje so begunci vedno našli gostoljubna, odprta vrata. Tam so ostali in oznanjali Mesijo, včasih v cerkvi ali, kadar so jih zavrnili, v zasebnih domovih ali na prostem. Kjerkoli so jih slišali, je bil sveti tempelj. Resnica, oznanjena s tako energijo in gotovostjo, se je razširila kot požar. Nič ni moglo ustaviti njihovega napredka. V univerzitetnem mestu Ingolstadt je živel tudi eden najbolj učenih nasprotnikov reformacije. Tu je mladi tkalec množici ljudi bral Luthrova dela. Ko se je svet tamkajšnje univerze odločil, da bo študenta Melanchthona prisilil k odstopu, se je neka ženska prostovoljno javila, da ga bo branila in zdravnike javno izzvala na spor. Ženske, otroci, rokodelci in vojaki so poznali Sveto pismo bolje kot učeni zdravniki ali duhovniki v plaščih.

unaufhaltsam

Zaman so bili pozivi cerkvenim in civilnim oblastem, naj krivoverstvo prepovejo. Zaman so se zatekli k ječi, mučenju, ognju in meču. Na tisoče vernikov je svojo vero zapečatilo s svojo krvjo, a delo se je nadaljevalo. Povsod po Nemčiji, zlasti na Saškem, pa tudi v Franciji in na Nizozemskem, v Švici, v Angliji in v drugih deželah je GOSPOD obudil može, ki so ljudem odprli oči za luč v Božji besedi. Preganjanje je samo razširilo reformacijo, fanatizem, ki ga je skušal vnesti sovražnik, je mejo med svetlobo in temo le še bolj razjasnil.

Zmagoslavja resnice ni bilo mogoče ustaviti. Božji zvesti graditelji niso delali sami. Če bi bile njihove oči odprte, bi videli božansko navzočnost in pomoč, kot je videl starodavni prerok Elizej. Ko mu je njegov služabnik pokazal, da jih sovražna vojska obkroža in jim preprečuje, da bi se izognili kakršni koli priložnosti, je prerok molil: »Gospod, odpri mu oči, da bo videl!« (2 Kr 6,17) Nato ga je zagledal Goro povsod naokoli polno ognjenih konj in bojnih voz: nebeška vojska je bila tam nameščena za zaščito GOSPODOVEGA služabnika. Podobno so Božji angeli varovali reformatorje in njihove podpornike. Bog je naročil svojim služabnikom, da to zgradijo. Tudi združene sile zemlje in pekla so bile nemočne, da bi jih pregnale z zidov. GOSPOD pravi: »Nad tvoje zidove sem postavil stražarje, ki ne bodo molčali ves dan in vso noč.« (Iz 62,6)

Od Znamenja časa1. november 1883