Svet potrebuje več predanih upov, kot je Diamondola. Avtor: Mildred Olson

Diamondola (na sliki desno) je v tedanjem Osmanskem cesarstvu začela oznanjati adventno sporočilo leta 1907, stara 13 let, Adventistični cerkvi je služila tudi kot nadarjena prevajalka, saj je doma govorila grško in turško, pozneje pa se je naučila armensko. , francoščina, angleščina, nemščina in farsi (perzijščina). Delo jo je vodilo od Carigrada/Istanbula do Teherana, Cipra in Bejruta. Umrla je leta 1990.

Njeno razburljivo življenjsko zgodbo je v dveh zvezkih izdala Mildred Thompson Olson. Diamondola je na vsakem koraku doživljala Božje posredovanje in vodstvo. Bog je celo ugotovil, da jo je treba obuditi od mrtvih prek brata Dirana Charakiana (drugi z leve), ko je leta 1919 umrla za tifusom. Nekaj ​​ur po njeni smrti je njena mati že položila pogrebna oblačila ob vznožje njene postelje. A Diran Tscharakian je bil trdno prepričan, da se delo v Turčiji brez nje ne more nadaljevati. Verjel je, da je Bog danes enak, kot je bil, ko je Tabeo vrnil v življenje.

Tukaj objavljamo odlomek iz zvezka 1. Zima je 1915/1916, smo sredi prve svetovne vojne. Diamondola se je z Emilom Frauchigerjem (drugi z desne), pridigarjem, odpravil na potovanje v notranjost Anatolije. Ker številne adventiste armenskega rodu oblasti aretirajo skupaj z njihovimi rojaki in jih deportirajo v sirsko puščavo. Vodijo jih na pohode smrti skozi ledeni mraz visokogorja. Večina nikoli ne doseže cilja. Diamondola obišče različne kampe na tej poti. Žal nikjer ne morejo doseči osvoboditve izgnanih. Vendar spodbujajo, prinašajo tople odeje in molijo z brati in sestrami. Nekateri so kasneje pričali, da je bil to edini razlog, da so preživeli smrtni pohod.

Pohod smrti

Naslednja postaja Diamondole in brata Frauchigerja je bil Akşehir. Tudi tu so si ogledali deportacijsko taborišče. Med taboriščniki so našli nekaj adventistov iz različnih zahodnih mest. Deportiranci so živeli v strašni bedi. Vsi so bili premraženi in lačni, mnogi so bili bolni in umirali. Vodilni brat je na poti izgubil ženo. Ko je videl Diamondalo, kako se je plazila pod zavetišče, da bi se pogovorila z njim, sta ga prevzela bolečina in žalost. Počepnil je, se zazibal naprej in nazaj in rekel: »Izgubil sem ženo. Roke - roke. Čeprav je bila noseča, je bila prisiljena teči z drugimi. Ostal sem z njo, ker ni mogla tako hitro. Bila je tako utrujena. Vojaki so nas tepli, ustavili bi celo četo. Porinili so jo, padla je v sneg. Slab sem bil od lakote in jih nisem mogel nositi. Naš sin se je prezgodaj rodil ob cesti in – umrl. Moja žena seveda ni imela zdravstvene oskrbe. Ker ni mogla hoditi, se je izčrpana zgrudila ob cesti. Ostal sem z njo, dokler - dokler - ni zaprla oči. Umrla je, ker - verjetno je samo želela umreti. Toliko je trpela, bila je tako tepena in bila je tako mrzla. Pustil sem jo v snegu z najinim sinom. V tem hudem mrazu tukaj v gorah je preživel le nekaj minut. Oh, kje je naš Bog? Zakaj ne poskrbi za svoje otroke?« Telo izčrpanega moškega se je treslo od vpitja.

tolažba in odpuščanje sredi žalosti

Brat Frauchiger se je splazil pod zavetje k obupanemu bratu. »Moj brat,« je prijazno vprašal. »Je vaša žena zvesto služila Bogu?« »O ja, zelo zvesto. Bila je angel in je zelo ljubila Boga,« je moški odgovoril skozi vpitje, a z gotovostjo.

»Je bila pripravljena na smrt?« je vprašal pridigar.

»Povsem prepričan sem. Njene zadnje besede so bile molitev za vojaka, ki jo je porinil v sneg in je bil kriv za prezgodnje rojstvo in smrt najinega otroka,« je dodal brat.

Brat Frauchiger ga je opomnil: »Poznaš verz v Svetem pismu: 'Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.' (2 Timoteju 3,12) Tvoja žena je trpela do smrti. Če pa je bila pripravljena, potem je zdaj varna in je nič ne more povzročiti, da bi padla v greh. Verjamem, da ji je Bog vzel življenje, ko je bila pripravljena. Nič drugače ni s tvojim nedolžnim sinom. Ne boj se moj brat, spet jo boš videl, če boš ostal zvest in prizanesljiv. Te vojake je otrdel greh in nepoznavanje evangelija. Izčrpani ste od izvrševanja ukazov. Brezbrižni so do trpljenja, smrti in bede, ne upoštevajo svetosti življenja. Jemljejo življenje in povzročajo trpljenje, ker se ne bojijo Boga. Oni so tisti, ki bi se nam res morali smiliti. Njihova srca so neprepustna za Božji Duh in njihovo bedno, brezsrčno življenje tukaj jim prinaša malo veselja. Saj veste, kaj jo nekega dne čaka na sodišču. Bi se rad zamenjal z njimi, brat moj?«

Medtem se je moški spet obvladal in je pozorno poslušal brata Frauchigerja.

»Ni šans,« je odgovoril. "Raje bi bil izgnanec in bi sam odgovarjal za svojo krivdo."

»Ali bi imel raje, da bi tvoja uboga žena živela in trpela? Da bo na koncu zagrenjena zaradi vseh krivic, ki so ji bile storjene?«

"Ne …"

»Potem,« je rekel brat Frauchiger in položil roko na možakovo koščeno roko, »zahvalimo se Bogu, da se je njegova volja zgodila. Kajti ne bi izbrali nobene druge poti razen tiste, po kateri nas vodi Bog, če bi od začetka videli konec poti in slavo, ki nam jo je pripravil.«

Moški je nemo prikimal in se sprijaznil s svojo usodo. Njegova zagrenjenost do Boga in ljudi je izginila in z njegovega shujšanega obraza je zasijala luč odpuščanja. »Molimo,« je rekel brat Frauchiger. Trije so sklonili glave v molitvi. »Zdaj pa vstanimo in si privoščimo skledo vroče juhe. Z Diamondolo sva kupila nekaj zelenjave in za vse skuhala kotel tople juhe.”

Brat Frauchiger in Diamondola sta naslednja dva dni tolažila ude, jim prinašala hrano in topla oblačila.

Iz: © Mildred Thompson Olson (1966), Diamondola, »Mali diamant«, Brushton, New York: © Teach Services (2003), str. 141-143.

Vzorec branja je na voljo na spletni strani books.google.de.

Prvič objavljeno v nemščini l temelj za osvobojeno življenje, 2-2008