Namesto anarhije to vodi v mirno in toplo sobivanje. Avtor: Ella Eaton Kellogg

Čas branja: 6 minut

Froebel je rekel, da je imel navado, da je vsakemu otroku, ki ga je srečal, nagnil klobuk, da bi pokazal, kako sam imenuje, spoštovanje do priložnosti, ki so bile v njih.

Vsak otrok nosi seme samospoštovanja v svoji naravi, vendar je pogosto potrebno veliko razmišljanja in skrbi staršev in učiteljev, da ga zaščitijo. Ni bolj zanesljivega načina za razvoj otrokovega samospoštovanja, kot če sledimo Froebelovemu čudovitemu zgledu in otroku pokažemo, da ga spoštujejo. Otrok, ki se počuti spoštovanega, je veliko bolj verjetno, da bo spoštoval samega sebe.Otroci, katerih besede nenehno dvomijo, jih zaničujejo in podcenjujejo, težko razvijejo samospoštovanje.

Koliko spoštovanja izkazujemo otrokom?

Sveto pismo nam pravi, naj »z vsemi ravnamo spoštljivo« (1 Petrovo pismo 2,17:XNUMX). To velja tako za mlade kot za zrele ljudi. Mnogi starši to spregledajo in se z otrokom vedejo tako, kot si niti v sanjah ne bi predstavljali ravnanja s starejšimi. Otrokova umazana oblačila ali nerodna hoja se komentirajo na način, ki bi bil v odnosu do odraslih zelo nevljuden.

Majhne napake se popravljajo in kritizirajo, izrekajo kazni in vse to tudi v prisotnosti drugih. Otroku se posveča malo pozornosti, kot da nima čustev. Helen Hunt Jackson o tem pravi:

Brez popravkov pred drugimi

»Večina staršev, tudi tistih zelo prijaznih, bo nekoliko presenečena, ko rečem, da otroka nikoli ne smemo popravljati v prisotnosti drugih. Vendar se to zgodi tako pogosto, da tega nihče ne opazi negativno. Nihče ne razmišlja o tem, ali je to za otroka najbolje ali ne. Je pa to velika krivica do otroka. Trdno verjamem, da to nikoli ni potrebno. Ponižanje ni ne koristno ne prijetno. Rana, ki jo je zadala roka staršev, še bolj boli in vedno boli.

Ali otrok čuti, da mu mama skuša zagotoviti odobravanje in dobro voljo prijateljev? Potem ne bo opozorila na njegove pomanjkljivosti. Ne bo pa se pozabila z njim pozneje pogovoriti na štiri oči, če se bo obnašal neprimerno. Na ta način mu prihrani dodatno bolečino in nepotrebno ponižanje zaradi javne graje, otrok pa bo zelo dovzeten za takšno zasebno nagovarjanje brez nesreče.

Bolj zapletena, a uspešnejša metoda

Poznam mamo, ki je to razumela in je imela potrpljenje, da je to postalo pravilo. Ker potrebujete veliko več potrpljenja in časa kot pri običajni metodi.

Privatno

Včasih je sinu, ko so obiskovalci odšli iz dnevne sobe, rekla: Daj, dragi, igrajva se, jaz sem tvoja hčerka, ti pa moj oče. Pravkar smo dobili obisk in med tem obiskom igram hčerko. Nato mi poveš, ali si zadovoljna s svojo hčerko. Nato je situacijo spretno in nazorno odigrala. Nekaj ​​podobnih situacij je bilo dovolj, da se je za vedno rešil njegovega sramotnega vedenja: nenehnega prekinjanja, cukanja za rokav ali brenkanja po klavirju – in mnogih drugih stvari, s katerimi lahko razposajeni otroci naredijo čas z obiskovalci pekel.

Ne da bi ostali opazili

Nekoč sem videl, kako se isti deček obnaša tako hudomušno in predrzno v prisotnosti gostov za mizo, da sem pomislil: Zdaj bo zagotovo naredila izjemo in ga popravila vsem na očeh. Gledal sem, kako mu je dala več subtilnih znakov, grajajočih, prosečih in svarilnih pogledov iz svojih nežnih oči, a nič ni pomagalo. Narava je bila močnejša od njega. Niti minuto se ni mogel prisiliti, da bi bil tiho.

Nazadnje je s popolnoma naravnim in mirnim tonom rekla: 'Charlie, pridi me za trenutek pogledat. Nekaj ​​ti želim povedati.« Nihče pri mizi ni posumil, da je to povezano z njegovim slabim vedenjem. Tudi ona ni želela, da bi kdo opazil. Ko mu je zašepetala, sem le jaz videla, kako so mu lica zardela in so se mu vlile solze. Toda ona je zmajala z glavo in on je pogumno, a rdeč obraz odkorakal nazaj na svoj sedež.

Čez nekaj trenutkov je odložil nož in vilice ter rekel: »Mama, lahko prosim vstanem?« »Seveda, srček,« je rekla. Nihče razen mene ni razumel, kaj se dogaja. Nihče ni opazil, da je možiček zelo hitro zapustil sobo, da ne bi prej planil v jok.

Kasneje mi je povedala, da je le tako otroka poslala stran od mize. »Toda kaj bi naredil,« sem vprašal, »če ne bi hotel zapustiti mize?« Njene oči so se oblile s solzami. "Misliš, da bi," je odgovorila, "ko vidi, da ga samo poskušam obvarovati pred bolečino?"

Tisti večer mi je Charlie sedel v naročju in bil zelo razumen. Nazadnje mi je zašepetal: 'Povedal ti bom strašno skrivnost, če je ne poveš nikomur drugemu. Si mislil, da sem pojedel, ko sem danes popoldne odšel od mize? To ni res. Mama je to želela, ker se nisem lepo obnašal. Tako vedno počne. A to se že dolgo ni zgodilo. Nazadnje sem bil zelo mlad.« (Zdaj je bil star osem let.) »Mislim, da se to ne bo ponovilo, dokler ne odrastem.« Nato je zamišljeno dodal: »Mary mi je prinesla krožnik gor, jaz pa nisem dotakni se ga. Ne zaslužim si tega.'

spodbuda

Če resno razmislimo, kakšno naj bo starševsko popravljanje in kakšen naj bo njegov namen, je odgovor zelo preprost: popravljanje mora biti modro in poučno. Morala bi razložiti, kje je otrok naredil napako, zaradi neizkušenosti in šibkosti, da se bo lahko tej napaki v prihodnje izognil.”

Simon farizej

Glede na to, kako je Jezus ravnal s farizejem Simonom, uči starše, naj ne krivijo odkrito prestopnika:

[Nato se je Jezus obrnil k njemu. »Simon,« je rekel, »nekaj ti moram povedati.« Simon je odgovoril: »Učenik, prosim, govori!« »Dva moža sta bila dolžna posojilodajalcu,« je začel Jezus. »Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi petdeset. Nobeden od njiju ni mogel odplačati svojih dolgov. Zato jih je izpustil. Kaj misliš, kateri od obeh mu bo bolj hvaležen?« Simon je odgovoril: »Menda tisti, ki mu je odpustil večji dolg.« »Prav,« je odgovoril Jezus. Nato je pokazal na žensko in rekel Simonu: "Vidiš to žensko? Prišel sem v tvojo hišo in nisi mi dal vode za noge; vendar mi je zmočila noge s svojimi solzami in jih posušila s svojimi lasmi. Nisi mi dal poljuba v pozdrav; vendar mi ni nehala poljubljati stopal odkar sem tukaj. Niti glave mi nisi pomazilil z navadnim oljem, ampak ona mi je pomazilila noge z dragocenim oljem. Lahko vam povem, od kod je to prišlo. Njeni številni grehi so bili odpuščeni, zato mi je izkazala veliko ljubezni. Komur pa je malo odpuščeno, malo ljubi.« – Lk 7,39-47

»Simon je bil ganjen, da je bil Jezus tako prijazen, da ga ni odkrito ozmerjal pred vsemi gosti. Čutil je, da Jezus ni želel njegove krivde in nehvaležnosti razgaliti pred drugimi, ampak ga je želel prepričati z resničnim opisom njegovega primera, pridobiti njegovo srce z občutljivo prijaznostjo. Huda graja bi samo zakrknila Simonovo srce. Toda potrpežljivo prepričevanje ga je razumelo in osvojilo njegovo srce. Zavedal se je razsežnosti svoje krivde in postal ponižen, požrtvovalen človek." (Ellen White, Spirit of Prophecy 2:382)

Ker ta dogodek pove le Luka, se zdi verjetno, da je Simon sam povedal Luku o tem pogovoru ena na ena z Jezusom.]

Skrajšano in urejeno po: ELLA EATON KELLOGG, Studies in Character Formation, str. 148-152. Knjiga je na voljo prek NewStartCenter ali neposredno na patricia@angermuehle.com