Odpuščanje, sprava in samozanikanje kot odpiranje vrat Svetemu Duhu. Avtor: Klaus Reinprecht

Čas branja: 5 minut

Med sprehodom po gozdu 9. januarja letos so mi luske padle z oči: dolgo sem razmišljal o veliki povezavi med vzroki in boleznimi, kot je opisano v naslednjem razdelku:

»Kdor torej nevredno jé kruh ali pije Gospodov kelih, bo kriv Gospodovega telesa in krvi ... Zato ste mnogi med vami slabotni in bolni in veliko število vas je zaspalo.« (1 Kor 11,27.30) : XNUMX)

Iz prejšnjega konteksta bi lahko naglo zmanjšali nevrednost preprosto na lačno uživanje kruha in vina. Kaj pa v resnici pomeni nevredno prejemanje zakramenta?

Pomen Gospodove večerje je po eni strani spomin na Jezusovo daritev in po drugi strani predhodno preiskovanje lastnega srca. Nevredna udeležba pomeni: nima pravice do nje. Nimamo pravice do odpuščanja, če sami ne odpustimo ali se ne pokesamo grehov. Umivanje nog nas želi opomniti in opomniti, da imata kruh in vino (torej daritvena smrt in odpuščanje po Jezusu) svoj učinek in izpolnjujeta svoj namen le takrat, ko smo sami v miru z Bogom, pa tudi s svojim okoljem.

Prošnja za odpuščanje, poravnava, sprava – to je naš delež pri Gospodovi večerji. Takrat – in samo takrat – imamo Božje zagotovilo. Če ne opravimo svojega dela, nevredno vzamemo zakrament. Ker nam Bog lahko odpusti le tako, kot mi odpuščamo svojim dolžnikom, potem krivda ostane na nas in Božji dar odpuščanja, njegovi obljubljeni blagoslovi, nas ne dosežejo.

Zakaj nas je torej toliko šibkih in bolnih ali celo (očitno prehitro) mrtvih? Ker Bog ne more v obilju izliti svojih blagoslovov, Duha, sadov in darov Duha v naša srca.

Jezus je svojim učencem pred svojim vnebohodom prepovedal kakršen koli aktivizem. Ni jim dal nobenih konceptov, nobene strukture, niti naloge, da postavijo cerkev. Rekel jim je le, naj počakajo v Jeruzalemu, dokler se ne izpolni »obljuba Očeta« (Apd 1,4). dnevi? meseci? leta?

Čas je bil razdeljen med učence, da so bili čisti, premagali ponos, ambicije in samouresničitev ter odpustili drug drugemu. Potem, ko je bilo vse to storjeno, po 10 dneh se je lahko izlil Sveti Duh. Ta dogodek bi se lahko zgodil drugi dan ali desetletja kasneje, odvisno od njihove pripravljenosti. Zdaj pa je bil Duh razlit in darov Duha je bilo v izobilju: mrtvi so bili obujeni, bolni ozdravljeni, zli duhovi izgnani. Binkošti kot rezultat resničnega spreobrnjenja, iskrenega medsebojnega priznanja krivde.

Če danes zaznavamo in doživljamo darove duha, pa tudi sadove duha, le zelo, zelo skopo, je razlog v tem, da se nevredno udeležujemo Gospodove večerje, torej ne delamo domačih nalog. Kot posamezniki, družine, skupnosti, institucije.

Tudi zato je med nami toliko bolnih in trpečih, veliko jih je prezgodaj umrlo. Seveda pa to ni edini razlog za bolezen in trpljenje, ampak verjetno veliko pomembnejši, kot si mislimo.

Še desetletja lahko prosimo za pozni dež – če se mu ne odpremo, ne bo prišel v naša srca.

Sliko binkoštnega shoda lahko nosimo s seboj kot pripravo na naslednjo večerjo: dnevi spovedi, urejanja stvari, prosinja odpuščanja in odpuščanja se zaključijo z umivanjem nog. Takrat smo pripravljeni sprejeti Jezusovo žrtev, Njegovo odpuščanje, a tudi Njegov dar – Svetega Duha, Njegov sad, Njegove darove.