Marsikdo je v iskrenem poskusu pomagati ali poiskati pomoč zašel na napačno pot. Avtor: Colin Standish († 2018)

[Opomba d. Urednik: Namen tega članka je dvigniti našo zavest, da bi lahko postali boljši pastirji. Dejstvo, da se tukaj osredotočamo na nevarnosti, seveda ne sme zamegliti, kako zelo pomembna in blagodejna je medčloveška pastorala, ko jo zaznamuje spoštovanje integritete tistih, ki iščejo pomoč. Potrebujemo več svetovalcev, da bi se srečali z malodušnimi, kot je Jezus.]

V zadnjih 20 letih sta svetovanje in life coaching prerasla v velikansko večmilijonsko industrijo. Vse več moških in žensk prevzema vlogo življenjskega trenerja, terapevta ali pastorja za nešteto ljudi, ki trpijo zaradi najrazličnejših duševnih in drugih težav.

Krščanska cerkev se je hitro odzvala, ko je opazila, da vse več ljudi išče nasvete pri psihologih in psihiatrih ter se odmika od duhovščine, ki je v preteklosti tradicionalno opravljala vlogo župnika. Kmalu so številni pastorji iskali nadaljnje usposabljanje na področju življenjskega coachinga. Imeli so naravno željo po razvoju učinkovitih pastoralnih tehnik.

Life coaching ni nova umetnost. Tako v Stari kot Novi zavezi je veliko dogodkov, v katerih je ena oseba svetovala drugi. V letih Jezusovega delovanja so ga možje, kot sta Nikodem in Bogati mladenič, iskali za nasvet glede svojega osebnega življenja. Nedvomno je dobro, da moški in ženske svetujejo drug drugemu, da se okrepijo in vodijo na pot pravičnosti. Vendar je pastoralna oskrba lahko tudi nevarna, še posebej, če župniki postavijo tovrstno službo v središče svojega dela. Zato je koristno poznati nekatere nevarnosti, povezane s tem delom.

Pozor: nevarnost zatikanja!

Najpomembnejša naloga vsakega od Boga poklicanega pastirja je, da tiste, ki iščejo nasvet, vodi v popolno odvisnost od Boga – in ne od ljudi. »Vsak član skupnosti naj spozna, da je Bog edini, pri katerem naj išče jasnosti glede lastnih nalog. Dobro je, da se bratje in sestre med seboj posvetujejo. Kakor hitro pa ti kdo hoče natančno povedati, kaj moraš narediti, mu odgovori, da želiš, da te vodi GOSPOD." (Pričevanja 9, 280; glej. pričevanja 9, 263)

Ellen White opozarja na nevarnost odvisnosti od ljudi. "Ljudje tvegamo, da sprejmemo človeški nasvet in s tem zanemarimo Božji nasvet." (Pričevanja 8, 146; glej. pričevanja 8, 150) To je prva nevarnost v pastorali. Zato bi bilo dobro, da bi župnik poskrbel, da ne bi pomotoma zapeljal tistega, ki išče nasvet, da bi se zanesel nanj namesto na Boga. Kajti tudi najbolj pobožen svetovalec nikoli ne more prevzeti Božjega mesta. Nikoli ni bilo večje težnje kot danes gledati na ljudi namesto na Boga. V mnogih primerih lahko takšna odvisnost vodi do oslabitve duhovne in čustvene stabilnosti svetovanca. Marsikdo je bil tako odvisen od nasvetov župnika, da je ob njegovem odhodu čutil izgubo, praznino in strah, ki je izviral le iz nezdrave odvisnosti od določene osebe.

Tej nevarnosti pa se župnik lahko izogne, če tiste, ki iščejo nasvet, vedno znova opominja, da sam ne more rešiti izpostavljenih problemov, ampak bi jih rad vodil k pravemu župniku in njegovi pisani besedi. Najvišji cilj župnika naj bo torej obrniti pogled tistih, ki iščejo nasvet, stran od ljudi in k Bogu. Tudi najmanjše znamenje, da nekdo postaja odvisen od župnika, je mogoče obravnavati hitro in ljubeče, tako da oseba, ki išče nasvet, jasno prepozna Boga kot svojo varno moč in zatočišče.

Pazite se ponosa!

Druga nevarnost, ki preti župniku, je njegov lastni egoizem. Ker vse več ljudi prihaja k vam po nasvet in vodstvo v svojem življenju, se lahko začnete jemati preveč resno. To predstavlja resno grožnjo duhovnemu odrešenju župnika, tak egoizem, ki izhaja iz nespreobrnjenega jaza, seveda ogroža lastni duhovni razvoj. Če prevzamete vlogo, ki vam je Bog ni dodelil, imate lahko katastrofalne posledice. »Bog je zelo osramočen, ko se ljudje postavijo na njegovo mesto. Samo on lahko da nezmotljiv nasvet." (Pričevanja ministrantom, 326)

Tudi sebičnost lahko prispeva k nastanku vezi med osebo, ki išče nasvet, in župnikom. Bolj kot hvali svojo pomoč, večje je tveganje, da se bo počutil polaskanega – s slabimi posledicami.

[Jezus nam je dal zgled, kako izgleda nesebična pastorala in da ni nujno, da bi človek iz srca služil sočloveku kakorkoli ošabnega.]

Odvračanje od misije

Še ena dilema, s katero se srečuje predvsem pridigar: več časa, ko porabi za to delo, manj časa ima za aktivno misijonsko delo. Predvsem pa oznanjevalci dobijo neposredno Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu ... in oznanjajte evangelij!«

[…] Pomembno se je vrniti k jedru Velikega naročila. Vendar se mnogi pridigarji tako zatopijo v administrativna opravila in pastoralno svetovanje, da lahko vse manj časa posvetijo neposrednemu oznanjevanju evangelija in iskanju novih obzorij resnice.

Pomembno je, da vsi, poklicani v službo, razumejo svoje poslanstvo, ki je pripovedovati moškim in ženskam o Jezusu in njegovi skorajšnji vrnitvi. Prepogosto ves pridigarjev čas vzame pastorala. To mu onemogoča izvršitev naloge, v katero je bil posvečen.

Žal je kar nekaj pridigarjev prišlo do zaključka, da je pastorala njihova primarna odgovornost. Zato so nekateri celo opustili svoj oznanjevalski poklic in delali polni delovni čas kot življenjski trenerji.

Bistvo tukaj ni soditi, saj lahko obstajajo tudi utemeljeni razlogi za takšno spremembo. Izjemno pomembno pa je, da župnik preuči svoje motive, ki vodijo ali so pripeljali do takšne spremembe.

[Če vsak vernik služi sočloveku na enaki ravni kot pastoralni »duhovnik«, se lahko pastirji bolj osredotočijo na oznanjevanje Besede. Potem lahko pastorala ostane nenasilna in spoštljiva v vseh pogledih.]

Pozor, nevarnost okužbe!

Četrta nevarnost za župnika je povezana s potrebami lastne duše. Morda včasih spregledamo, da ni le tisti, ki išče nasvet, ampak tudi župnik dovzeten za duševne vplive. Ob številnih pastoralnih metodah, ki jih uporabljamo danes, se svetovalec intenzivno ukvarja z nazorno opisanimi. podrobnosti nemoralnost osebe, ki išče nasvet, in njeno grešno in razuzdano življenje. Toda za duhovno rast župnika je škodljivo, če dan za dnem posluša takšne informacije, ki duhovno razjedajo. Lastna večna usoda je lahko ogrožena zaradi osredotočanja na takšne stvari. Kako enostavno je postati spovednik mnogih ljudi. Toda Bog te odgovornosti nikoli ni naložil župniku. Zato se izogibajmo razmišljanju o grešnih podrobnostih! Raje usmerimo tiste, ki iščejo nasvet, na pravi vir odpuščanja!

[Po eni strani je potrebno veliko občutljivosti, da smo dober poslušalec, po drugi strani pa iz spoštovanja zasebnosti osebe, ki išče pomoč, da jo spodbudimo, da podrobnosti svojih grehov prevali na našega nebeškega Očeta. Samo Sveti Duh nam lahko pomaga, da se posameznik pravilno odzovemo.]

Vrnite se k jasni besedi

Močna želja po človeških življenjskih nasvetih med Božjim ljudstvom je znak uboštva vere v našem času. Moškim in ženam, ki so obremenjeni z zahtevami življenja, manjka Jezusov mir, ki edini lahko prinese zadovoljstvo. Pri ljudeh iščejo pomoč in smernice za svoje življenje. Sveto pismo vsebuje najboljše zdravilo za malodušje, obup in pomanjkanje zaupanja. Na žalost ima to zdravilo vse manjšo vlogo v življenju mnogih kristjanov. »Vera je torej od poslušanja, oznanjevanje pa od Kristusove besede.« (Rimljanom 10,17)

Pridigarji so povabljeni, da se kar najbolj potrudijo z vodenjem kongregacij pri nenehnem preučevanju Božje besede. Samo tako je mogoče postaviti temelje za krščansko življenje in razvoj. Če kaj potrebujemo, je to zaupanje v Boga. Je najboljše zdravilo za duhovni upad, razočaranje in način življenja, ki je neodvisen od Jezusa.

[...]

Pravi odgovor

Pravega odgovora na družbene, čustvene in duhovne težave ne najdemo ne v človeku samem ne v sočloveku, temveč v Jezusu. Zelo pogosto life coachi poskušajo najti odgovore v človeku samem. Mnogi uporabljajo spremenjeno obliko pogovorne terapije Carla Rogersa. Pri tej obliki terapije postane terapevt nekakšen odmevni zid, ki pomaga prizadeti osebi najti rešitev za težavo, ki jo je pripeljala k terapevtu. Ta pristop izhaja iz poganske grške filozofije, ker temelji na predpostavki, da je resnica v umu vsakega posameznika in da lahko ljudje sami najdejo odgovore na svoje potrebe.

Drugi uporabljajo bolj dinamičen program spreminjanja vedenja. Vendar je to močno odvisno od vrednot župnika. Župnik se zadolži, da določi, kakšno vedenje je zaželeno. Zato je v nevarnosti, da se osebi, ki išče nasvet, postavi na Božje mesto in jo odpelje stran od pravega vira pomoči, ki jo tako nujno potrebuje.

Vlogo pridigarja kot pastirja je treba nujno ponovno oceniti; njegovo učinkovitost in meje, da se Božje delo ne oddalji od svojega pravega in temeljnega namena – namreč dokončanja velikega naročila, oznanjevanja Besede svetu in sporočila, da se Jezus kmalu vrača.

[Če se zavedamo omenjenih nevarnosti, je lahko svetovanje eno najmočnejših orodij za osvoboditev ljudi iz njihovih verig, da lahko v polnosti uživajo življenje, ne samo v tem temnem svetu, ampak tudi v večnosti.]