Kot Božji ambasadorji smo poslani k vsem narodom. Smo zaslepljeni s terorizmom? Se pustimo polastiti enemu ali drugemu političnemu taboru? Ali pa lahko gledamo skozi Božja očala? Gabriela Profeta Phillips, koordinatorka severnoameriškega oddelka adventistov sedmega dne za odnose z adventističnimi muslimani
dragi brat,
v času zmede sem vesel, da ste mi pisali in imam priložnost razložiti svoj odnos. Rada pa se učim in sem vedno odprta za popravke.
Kot Jezusovi sledilci se za nas vse vrti okoli Boga: njegova narava in njegovo poslanstvo. Če Bog ni v središču, bomo hitro videli skozi leče naše kulture in političnih prepričanj.
Bog je Abrahamu povedal (1. Mojzesova 12,3:XNUMX) o svojem namenu, da blagoslovi vsako družino na zemlji po svojem semenu, Mesiju. V Stari zavezi je veliko indicev, da je Bog hotel napolniti zemljo s svojim znanjem. Zdravljenje je načrtoval za narode (etnose), ne samo za posameznike. V ta namen je Bog določil Jezusa kot pot do cilja na tem svetu.
Kasneje je Jezus, luč vseh ljudi, poslal svoje učence v vsak narod, rod in jezik, da bi oznanjali dobro novico o odrešenju in spravi z Bogom. Če resnično verjamemo, da je Bog na delu v tej zadevi od začetka, da se želi razodeti in ljudi pritegniti k sebi, potem razumemo, kaj pravi Rimljanom 1: Nobeno ljudstvo, noben narod, nobena etnična skupina ni v popolni temi. Eden ali drugi vidik Boga je znan v vsaki skupini ljudi:
»Kajti Božja nevidna narava, ki je njegova večna moč in božanstvo, se od stvarjenja sveta vidi po njegovih delih, ko se jih opazuje, tako da nimajo opravičila.« (Rimljanom 1,20)
Mislim na to, da lahko najdemo znake Božjega delovanja v življenju vsake skupine ljudi. Seveda pa ne smemo spregledati dejstva, da kjer je na delu Bog, je na delu tudi satan, ki potvarja Božjo resnico. Temu pravimo »veliki boj«. On odraža to dejstvo. NE trdim, da je odrešitev v vsaki skupini ljudi. Če bi bilo tako, ne bi več imeli naročila.
Kar pravim, je, da v vsaki skupini, plemenu, jeziku, ki se mu približamo s tem razumevanjem, najdemo sledi Boga. To nam daje osnovo, na kateri lahko gradimo biblijsko resnico. Ta pogled je v skladu z Božjo naravo. Kajti kako bi lahko trdil, da ljubi svet, ko bi večino ljudi popolnoma prepustil Satanu?
Kako se lahko zdaj izognemo sinkretizmu in lažnim potem? Naslednji in številni drugi citati so mi pomagali razbrati Božjo voljo za moje služenje med muslimani:
»Božanski sejalec raztrese dragoceno seme, ki ga ne vidimo, dokler ga spreten kmet pod vodstvom Svetega Duha ne pobere. Nato nam ga predstavi kot popolno zgradbo, ki razkriva globine božanske ljubezni. Skozi stoletja je Jezus, avtor resnice, Judom iz oblačnega in ognjenega stebra preko prerokov in drugih ljudi prinašal resnico za resnico. Toda ta resnica je bila pomešana z zmoto, zato jo je bilo treba ločiti od herezije in zla. Treba ga je bilo ponovno prilagoditi evangelijskemu okviru. Le tako bi lahko spet zasijala v svojem prvotnem sijaju in razsvetlila moralno temo v svetu. Kjerkoli je našel dragulj resnice, ki je popolnoma padel iz svojega okolja ali je bil umazan zaradi napake, ga je postavil nazaj na svoje mesto in ga žigosal s podpisom YHWH. Izkazal se je kot Božja beseda in modrost.« (Ellen White, Dvigni ga, 259)
»Jezus je bil začetnik vseh starodavnih draguljev resnice. Z delom sovražnika so bile te resnice izpodrinjene. Iztrgani so bili s svojega pravega mesta in posajeni v tkivo zmote. Jezusova naloga je bila, da poravna te dragocene dragulje in jih postavi v zgradbo resnice. Načela resnice, ki jih je sam dal svetu, so bila pokopana in popolnoma pokopana s Satanovim delom. Jezus jih je rešil iz smeti zmote, jim dal novo in vitalno moč in jim naročil, naj svetijo kot dragoceni dragulji, lesketajoči se za vedno.«
To delam že dvajset let. Sledim Božjim stopinjam med muslimani in jih vabim, da odkrijejo pravi pomen svojega hrepenenja po evangeliju. Na primer v najpomembnejšem obredu v islamu, prazniku daritve, ko se muslimani spominjajo, da je Abraham dal svojega sina. Če to zgodbo berete skozi optiko evangelija, kaže na Božji dar, na Božje Jagnje. Muslimani so presenečeni, ko ugotovijo, da nekaj, kar jim tako veliko pomeni, kaže na Jezusa. Muslimani imenujejo Jezusa Mesija, vendar nimajo pojma, kaj to pomeni. Lahko bi navedel dolg seznam podobnih primerov.
Muslimani ne iščejo nove vere, ampak rešitelja in zaščitnika. Ne morete razlikovati med krščanstvom in ameriško zunanjo politiko. In to je tisto, kar Satan uporablja, da nas drži na razdalji. Milijoni gredo skozi strašno trpljenje. Naša naloga ni, da obsojamo zlo, ampak da jih ljubeče usmerimo na Mesijo, pri čemer uporabljamo resnico, ki jo že imajo: Božje previdnostne sledi.
»In iz enega človeka je naredil ves človeški rod, da bi prebivali po vsem površju zemlje, in določil je, kako dolgo naj živijo in v kakšnih mejah naj bivajo, da naj iščejo Boga, ali naj počutiti se dobro in bi ga lahko našli; in res ni daleč od nobenega izmed nas« (Apd 17,26-27).
Brat, satan je na delu, toda terorizem je sled. Najpomembnejša stvar se zgodi tiho: Bog sreča muslimane v sanjah in vizijah in uporabi tudi dragulje, zakopane v njihovi kulturi in verovanjih, da pokaže na Jezusa. V čast mi je dodati zrno soli tej veliki zgodbi, ki jo piše Bog.
maranatha!
Schreibe einen Kommentar