V sodni palači rimskega guvernerja Pilata stoji Jezus kot jetnik v verigah. Poleg njega pazniki. Dvorana se hitro napolni z gledalci. Sodniki visokega sveta, duhovniki, poglavarji, starešine in množica čakajo pred vhodom.

Potem ko je veliko sveto obsodilo Jezusa, se je od Pilata pričakovalo, da bo sodbo potrdil in izvršil. Toda judovski uradniki niso vstopili na rimski dvor. Kajti po njihovih prazničnih zakonih bi jih to oskrunilo in jim preprečilo obisk pashe. Bili so tako slepi, da se niso zavedali onesnaženosti smrtonosnega sovraštva v svojih srcih. Niso videli, da je Jezus resnično velikonočno jagnje in da je veliki praznik zanje zdaj nepomemben, ker so ga zavrnili.

Ko so reševalca pripeljali v sodno zgradbo, ga je Pilat neprijazno pogledal. Rimskega guvernerja so na hitro poklicali iz njegove spalnice. Zato je želel delo opraviti čim hitreje. Zapornika bi srečal z železno resnostjo. Z najbolj neizprosnim pogledom, ki ga je premogel, se je obrnil. Kakšna oseba je bila to, ki je motila njegov počitek ob tako zgodnji uri? Vedel je, da mora biti to nekdo, ki ga judovske oblasti hočejo prikrajšati.

Pilat je pogledal može, ki so čuvali Jezusa; potem se je njegov pogled ustavil na Jezusu. Imel je opravka z kriminalci vseh vrst. Toda še nikoli prej se mu ni predstavila oseba s tako prijaznostjo in dobrim razpoloženjem, izpisanim na obrazu. V njem ni videl nobenega znaka krivde, strahu, predrznosti ali kljubovanja. Gledal je človeka, ki je izžareval mir in dostojanstvo. Njegove poteze niso kazale na kriminalca; namesto tega so nosili nebeški rokopis. Jezusov videz je na Pilata naredil dober vtis. To je pokazalo njegovo dobro stran. Da, slišal je že o Jezusu in njegovi službi. Njegova žena mu je pripovedovala tudi o čudežih tega preroka iz Galileje, ki je znal ozdravljati bolne in obujati mrtve. Vse se mu je vrnilo, kakor da bi bile pozabljene sanje. Spomnil se je govoric, ki so mu jih prinašale z različnih koncev. Zato se je odločil vprašati Jude, kakšne obtožbe imajo zoper jetnika.

Kdo je ta človek?

»Kdo je ta človek in zakaj si ga pripeljala sem?« jo je vprašal. »Kaj mu očitate?« so bili Judje vznemirjeni. Dobro so vedeli, da svojih obtožb proti Jezusu ne morejo dokazati. Zato niso želeli javnega zaslišanja! Odgovorili so, da je slepar z imenom Jezus iz Nazareta.

Pilat je ponovno vprašal: »Kaj obtožujete tega človeka?« (Janez 18,29:30) Duhovniki na to vprašanje niso odgovorili. Vendar so svojo jezo izrazili z besedami: »Če ne bi bil zločinec, ga ne bi pripeljali k vam.« (XNUMX. verz) prepričanje, da si zasluži smrt. Ali je še primerno, da preiskujemo posamezne obtožbe zoper njega?« Upali so, da bodo Pilata prepričali o lastni pomembnosti, tako da bo brez odlašanja ugodil njihovi prošnji. Pomembno jim je bilo, da se njihova sodba hitro potrdi. Sčasoma so spoznali, da ima vsakdo, ki je doživel Jezusove čudeže, nekaj za povedati, kar je močno drugačno od te zgodbice, ki so si jo pripovedovali.

Duhovniki so mislili, da bodo zlahka uresničili svoje načrte, saj je bil Pilat šibak in nestanoviten značaj. V preteklosti je nepremišljeno podpisal naloge za usmrtitve in na smrt obsodil ljudi, ki si tega niso zaslužili. Jetniško življenje pri njem ni veliko štelo. Praktično mu je bilo vseeno, ali je obtoženi kriv ali ne. Duhovniki so upali, da bo Pilat znova naložil smrtno kazen Jezusu brez ustreznega pravnega postopka. To so prosili za uslugo ob njihovem velikem državnem prazniku.

Toda nekaj je bilo na jetniku, kar je ustavilo Pilata. Njeni želji si ni upal ugoditi. Preveč jasno je videl vedenje duhovnikov. Spomnil se je, kako je pred kratkim Jezus obudil Lazarja, človeka, ki je bil mrtev štiri dni. Preden je podpisal sodbo, si je želel slišati obtožbe proti sebi in videti dokaze.

"Zakaj mi pripelješ jetnika, ko pa je tvoja presoja dovolj dobra?" je vprašal. »Vzemi ga s seboj in ga obsodi po svoji postavi.« (31. vrstica) Duhovniki, ki so bili tako stisnjeni v kot, so rekli, da so Jezusa že obsodili. Za pravnomočnost pa mora sodbo še potrditi. »Kakšna je vaša sodba?« je vprašal Pilat. "Obsodili smo ga na smrt," so odgovorili. »Toda nikogar ne smemo usmrtiti.« Pilata so prosili, naj jim verjame na besedo in obsodi Jezusa ter izvrši njihovo kazen. Za to bi prevzeli odgovornost.

Pilat ni bil pravičen ali vesten sodnik. Kljub svoji moralni šibkosti pa te zahteve ni hotel ugoditi. Jezusa ni hotel obsoditi, dokler niso bile obtožene proti njemu.

Obtožbe

Zdaj so bili duhovniki v veliki zadregi. Spoznali so, da njihove hinavščine ni mogoče razkrinkati. Kajti če bi se izkazalo, da so Jezusa aretirali iz verskih razlogov, Pilata primer ne bi več zanimal. Zato so morali zadevo predstaviti, kot da je Jezus prekršil državne zakone. Potem bi bil obsojen kot politični zločinec. Med Judi so vedno prihajali upori proti rimski državni oblasti. Rimljani so te upore vedno takoj zadušili in pazili, da so zatrli vse, kar bi lahko povzročilo nov izbruh.

Le nekaj dni prej so farizeji skušali Jezusa zvabiti v past z vprašanjem: »Ali je res Božja volja, da plačujemo davke rimskemu cesarju ali ne?« (Luka 20,22:25). Toda Jezus je razkrinkal njihovo hinavščino. samo. Prisotni Rimljani so videli, kako se je načrt zarotnikov klavrno izjalovil in kako vznemirjeni so bili, ko je odgovoril: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega.« (Verz 1984 Luther XNUMX)

Zdaj pa so se duhovniki obnašali, kot da je Jezus ob tej priložnosti učil nekaj drugega. V svoji stiski so pripeljali lažne priče, ki so ga obtožile: »Ta človek hujska naše ljudi. Prepričuje ljudi, naj ne plačujejo davkov cesarju. In o sebi trdi, da je Kristus, kralj, ki ga je poslal Bog.« (Lk 23,2) Tri obtožbe, vsaka neutemeljena. Duhovniki so to vedeli, vendar so bili pripravljeni storiti krivo prisego, če bi s tem dosegli svoj cilj.

Pilat je uvidel njihove namere. Ni mislil, da je zapornik zarotil proti vladi. Ker njegovo potrpežljivo in skromno vedenje nikakor ni ustrezalo obtožbam. Pilat je bil prepričan, da je tu na delu zarota najhujše vrste, proti nedolžni osebi, ki je stala na poti judovskim dostojanstvenikom. Ko se je obrnil k Jezusu, je vprašal: »Ali si res judovski kralj?« (3. verz). Odrešenik je odgovoril: »Da, ti praviš!« in ko je to storil, se je njegov obraz razvedril, kot da bi posijalo sonce na njem.

Ko so slišali ta odgovor, so Kajfa in njegovi tovariši želeli prepričati Pilata, da je Jezus res kriv za domnevni zločin. Z glasnimi kriki so duhovniki, pisarji in vladarji zahtevali smrtno obsodbo. Množica je prevzela krike, hrup je bil oglušujoč, Pilat zmeden. Videl je, da Jezus ni naredil ničesar, da bi odgovoril svojim obtoževalkam. Zato mu je rekel: »'Odgovori mi! ... Ali ne slišiš, kako hudo te obtožujejo?‘ Jezus pa ni rekel niti besede.« (Mr 15,4.5)

Jezusa, ki je stal za Pilatom, so lahko videli vsi v sodni dvorani. Slišal je žalitve, a na lažne obtožbe ni odgovoril. Vse njegovo obnašanje je dokazovalo, da se ni zavedal nobene krivde. Neomajen je pustil, da se je nanj zgrmela bučna deska. Bilo je, kot da bi vse višji in višji valovi jeze, kot divji oceanski valovi, pljuskali po njem, ne da bi se ga sploh dotaknili. Jezus je stal tam v tišini. Toda njegov molk je povedal veliko. Bilo je, kot bi iz njega sijala luč.

Jezus je hotel rešiti Pilata

Pilat je bil presenečen nad Jezusovim obnašanjem. Ali tega človeka njegovo sojenje sploh ne zanima? Ali noče storiti ničesar, da bi si rešil življenje? Tako se je vprašal. Ko je videl, kako je Jezus brez upora prenašal zasmehovanje in žalitve, je začutil: Ta človek nikakor ne more biti hujši in krivičnejši od jeznih duhovnikov. V upanju, da bo od Jezusa izvedel resnico in ušel hrupu množice, je Pilat odpeljal Jezusa na stran in ga znova vprašal: »Si ti judovski kralj?« (Janez 18,33:18,33.34) Jezus na to vprašanje ni odgovoril takoj. Vedel je, da se Sveti Duh bori za Pilata. Zato mu je dal možnost, da prizna svoja prepričanja. »Ali to sam praviš ali so ti drugi povedali o meni?« (Janez 2000:34-XNUMX Schlachter XNUMX) To pomeni: Ali so to vprašanje sprožile Pilatove obtožbe duhovnikov ali želja, da bi bil Jezus razsvetljen? Pilat je razumel, kaj je Jezus mislil s tem, toda ponos se mu je prebudil v srcu. Obsodbe, ki se mu je vsilila, ni hotel priznati. »Ali sem Jud?« je vprašal. Voditelji vašega ljudstva in veliki duhovniki so vas pripeljali sem, da vam sodim. Torej, kaj si naredil?« (verz XNUMX)

Pilatus je zamudil edinstveno priložnost. Toda Jezus ga ni pustil brez nadaljnjega spoznanja. Ne da bi neposredno odgovoril na njegovo vprašanje, je Jezus jasno razložil svoje poslanstvo in dal jasno vedeti, da ne cilja na zemeljski prestol.

"Moje kraljestvo ne pripada temu svetu," je rekel. »Če bi bil posvetni vladar, bi se moji ljudje borili zame, da ne bi padel v roke Judom. Toda moje kraljestvo je drugačne vrste.« Pilat ga je vprašal: »Torej si vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Da, prav imaš. jaz sem kralj In zato sem postal človek in prišel na ta svet, da bi pričeval za resnico. Kdor hoče poslušati resnico, posluša mene.« (Jn 19,36-37)

Jezus je s tem potrdil, da je njegova beseda ključ, ki bo odklenil skrivnost vsem, ki so ji odprti. Njegova moč govori sama zase in je bila skrivnost, zakaj se je Jezusovo kraljestvo resnice tako razširilo. Jezus je želel, da bi Pilat razumel, da je njegovo pokvarjeno življenje mogoče obnoviti le, če bi bil odprt za resnico in jo prevzel.

Pilat je hotel izvedeti resnico. Vse je bilo tako zmedeno. Z nestrpnostjo je sprejel Odrešenikove besede, celo njegovo srce je bilo ganjeno od hrepenenja, da bi izvedel, kaj resnica je v resnici in kako jo je mogoče izkusiti. "Resnica? Kaj pa je to?« (verz 38) je vprašal. A odgovora niti ni dočakal. Hrup zunaj ga je spomnil na nujnost, ko so duhovniki zahtevali takojšnje ukrepanje. Zato je šel ven k Judom in odločno razglasil: »Po mojem mnenju je človek nedolžen.« (38. vrstica)

Te besede, ki jih je izgovoril poganski sodnik, so bile ostra graja izdaje in laži izraelskih vladarjev, ki so obtožili Odrešenika. Ko so duhovniki in starešine slišali Pilatove besede, njihovi jezi in razočaranju ni bilo meja. Dolgo sta delala načrte in čakala na to priložnost. Ko so videli, da bi lahko bil Jezus osvobojen, so ga hoteli raztrgati. Glasno so obtoževali Pilata in mu grozili z opominom rimske uprave. Očitali so mu, da ne želi soditi Jezusu. Poudarjali so, da igra proti samemu cesarju.

Zdaj je bilo slišati jezne glasove. Trdili so, da je Jezusov uporniški vpliv znan po vsej deželi. Duhovniki so rekli: »S svojim naukom vznemirja ljudi po vsej Judeji. Začel jo je v Galileji in zdaj je prišel v Jeruzalem.« (Lk 23,5)

Pilat pred tem ni nameraval obsoditi Jezusa. Vedel je, da so ga Judje obtožili iz sovraštva in predsodkov. Vedel je, kaj je njegova naloga. V interesu pravice bi moral Jezusa takoj izpustiti. Toda Pilat se je bal hudobije ljudi. Če jim Jezusa ne bi hotel izročiti, bi nastal nemir, ki se mu je želel izogniti. Ko je slišal, da je Jezus prišel iz Galileje, se je odločil, da bo primer posredoval Herodu. Navsezadnje je bil vladar te province. Bival je tudi v Jeruzalemu. S to taktiko je Pilat mislil, da lahko odgovornost za sojenje prenese na Heroda. Hkrati je v tem videl dobro priložnost za rešitev starega spora med seboj in Herodom, ki je bil uspešen: sodnika sta se spoprijateljila na sodni obravnavi o odrešeniku.

Preberite Sie weiter!

Celotna posebna izdaja kot PDF!

Ali kot tiskana izdaja Da.