Pripoved o pogovoru med Jezusom in Samarijanko je osupljiv primer tega, kako zvesto je izpolnjeval svojo nalogo. Lačen in izčrpan od poti si je odpočil pri Jakobovem vodnjaku. Bilo je poldne. Njegovi učenci so šli v Sihar, da bi kupili hrano. Nato je ženska prišla po vodo. Bila je presenečena nad njegovo prošnjo, naj mu da nekaj za piti. Žid je Samarijanko prosil za uslugo? To ni bil najboljši način za začetek, toda pod plastjo njihovega vraževerja in nevednosti je Jezus prepoznal duhovno potrebo. Hrepenel je, da bi tej ponoreli duši predstavil zaklad Očetove ljubezni.

Prosil jo je, naj se ne vrača, ko bo spočit in okrepčan. Prav tako ni predlagal, da bi lahko sklicala dovolj velik sestanek, da bi on govoril o nekaj pomembnih vprašanjih. Ne, svoje delo in svojo naravo je predstavil samo tej ženski. Ni se mi zdela posebno obetavna oseba; živela je v grehu, navdušena nad bežnimi dobički, zanimala jo je voda življenja le, če ji je lahko prihranila težave pri iskanju vode, in kolikor lahko sodimo iz njenih banalnih in nepomembnih ugovorov, je bila popolnoma nedopustna za globoko duhovne resnice, ki ji jih je razgrnil Jezus.

Kljub temu je bila ta ženska ena redkih ljudi, za katere je Jezus posebej rekel, da je Mesija. Končno so njene besede segle do njenega srca. Duhovno je zmagalo; v Jezusu je prepoznala tistega, ki ga je potrebovala. Zdaj je pustila svoj vrč in želela rešitelja predstaviti sosedom in prijateljem.

Darilo neizmerne vrednosti

Samarijanka predstavlja veliko večino, na katero je naslovljena Gospodova Beseda. Ljudem, ki so tako zaposleni z zemeljskimi stvarmi, da nimajo časa za tisto, kar prinaša mir. Gospod bi se nam rad razodel, a se pustimo, da nas vsaka malenkost zmoti in njegov glas utoni. A ni malodušen. Če nam Gospod ne bi prinesel česa posebnega, potem morda ne bi bil tako vztrajen pri pridobivanju naše pozornosti. Po drugi strani pa tega, kar ponuja, ni mogoče plačati v zlatu, več kot tisto, kar je kdaj prišlo v človeško srce. Njegova ljubezen do nas mu prepoveduje umik darila. Če bi le prepoznali njegovo vrednost, ne bi niti za trenutek oklevali, da bi ga uživali.

Jezus je Samarijanki rekel: »Če bi poznala Božji dar in kdo je tisti, ki ti pravi: Daj mi piti!«, bi ga prosila in dal bi ti žive vode.« (Jn 4,10) Kako naravno Jezus govori o teh korakih! O tem ne pušča nobenega dvoma. Če bi žena poznala božji dar, bi ga seveda prosila. Vsak lahko verjame v to. Toda prav tako naravno je, da bo njeni prošnji ugodil. Ko preučujemo, kaj je voda življenja, in se po njej tudi sami močno odžejamo, Gospod usliši tudi našo prošnjo in nam zagotovi, da jo lahko tudi imamo. Zanj je tako naravno, da daje vodo življenja, kot je za nas, da smo je žejni, pravzaprav še bolj. Kajti daje več, »veliko več, kot lahko zahtevamo ali razumemo« (Efežanom 3,20).

Neskončna sreča

»Kdor pa bo pil vodo, ki mu jo bom dal, ne bo nikoli žejen; ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem studenec vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14) Tukaj je popolna izpolnitev, polnost življenja, neskončno srečo in večno odrešenje. Kako malo cenimo to, kar Jezus želi storiti za svoje sledilce: čudovito življenje, ki si ga želi zanje. Ne želi, da bi njegovo ljudstvo imelo neizpolnjena hrepenenja ali zaman lakoto in žejo po nedosegljivih blagoslovih. »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasitili se bodo!« (Mt 5,6) Blagoslov, ki ga je Mojzes dal Naftaliju, velja za vse Božje otroke: Bodite »nasičeni z dobro voljo in polni blagoslova GOSPOD« (5 Mojzesova 33,23:6,35). Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.« (Jn XNUMX)

Na novi zemlji je »čista reka vode življenja, bleščeča kot kristal, ki teče iz Božjega in Jagnjetjevega prestola« (Razodetje 22,1:17,13). Izvira iz Božje lastne narave, saj je »vrelec žive vode« (Jer 7,16.17). Drevo življenja, ki stoji na obeh straneh reke, srka svojo neusahljivo življenjsko moč iz življenjskega toka. Kako dobro je piti iz tega potoka! Pesniki so ga opevali; Kjerkoli je misel nanj prodrla v človeška srca, je prebudil žejo, ki je nič drugega ne more potešiti. Kdor pije iz tega potoka, postane osvobojen vsega zla in napolnjen z veseljem in večno blaženostjo. Vsakdo bi se odžejal iz njegove kristalne vode, če bi le lahko. On je izlitje lastnega Božjega življenja; v njenih poplavah sta večnost in nebesa. O odrešenih je rečeno: »Ne bodo več lačni, niti žejni ... kajti Jagnje, ki je sredi prestola, jih bo nahranilo in jih vodilo k izvirom žive vode in Bog jih bo obrisal. stran od vseh solz iz njihovih oči« (Raz XNUMX)

Zdaj!

Zdaj nam to ni rečeno, da bi prebudilo našo željo po osvajanju. Kajti kolikor vse to presega našo divjo domišljijo, je tudi zunaj dosega naših človeških prizadevanj. Vse to se nam ne predstavlja kot pretresljiv pogled v negotovo prihodnost, ampak kot nekaj, kar je treba sprejeti in uživati ​​že danes. »Kajti vse je vaše ... sedanjost ali prihodnost.« (1 Korinčanom 3,21.22:6,4.5) »Nebeška darežljivost« je nekaj, kar je treba okusiti danes. »Moči prihodnje dobe« so namenjene sedanjosti (Hebrejcem 22,17:7,37). »Kdor je žejen, naj pride; in kdor hoče, naj zastonj vzame vodo življenja« (Razodetje XNUMX:XNUMX). Jezus pravi vsem, ki živimo na zemlji, tudi nam: »Če je kdo žejen, pridi k meni in pij!« (Jn XNUMX)

Vsako hrepenenje je po Jezusu

Piti vodo življenja je piti Božje življenje. Kakšna čudovita priložnost za človeka! Dovoljeno nam je, da se napolnimo z Božjim življenjem in ga vzamemo tako enostavno in naravno kot vodo, ko smo žejni. Njegovo življenje je v vseh njegovih darovih, zato, ko se telesno odžejamo s čisto vodo, pijemo njegovo življenje. Toda hrepenimo po toliko drugih stvareh, ne le po tistem, kar poteši naše telesne želje. Vsako hrepenenje, vsako stremljenje, vsako nezadovoljstvo, bodisi legitimno ali nezakonito, je žeja duše. Samo Jezus lahko poteši to žejo. "Kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen." (Jn 6,35)

Hitro!

Ne mislite, da ko pridete in pijete, je to arogantnost, ker ste nevredni. Aroganca ni v pitju. Gospod se pritožuje, da oklevamo sprejeti njegovo povabilo, da zastonj pijemo vodo življenja: »Presenetite se, o nebesa ... govori Gospod. Kajti moje ljudstvo je zagrešilo dvojni greh: zapustilo je mene, studenec žive vode, da si izkoplje vodnjake, jame z luknjami, ki ne morejo zadržati vode« (Jer 2,12.13).

Jezus nas zelo približa Bogu

Nikoli se nam ni treba bati, da nam bo Sveto pismo dovolilo narediti nekaj, kar je predobro za nas in namenjeno samo ljudem, ki so vrednejši od nas. Božji nameni za vsakega od nas so neomejeni. Želi si jo doseči. Ni zadovoljen s tem, da človek živi daleč od njega, kamor pritekajo le majhni, curljajoči potoki njegovih blagoslovov. Želi, da živijo pri vodnjaku, kjer voda življenja vedno teče v izobilju. Da bi dosegel ta cilj, je Jezus prišel na to zemljo. Ljudje so se oddaljili od Boga in gredo vsak svojo pot. Nato je prišel Jezus, da bi nam pokazal, kaj pomeni živeti pri izviru. »Videli smo njegovo slavo, slavo edinorojenega od Očeta, polnega milosti in resnice.« (Jn 1,14) Sam je pil iz studenca življenja; v njem se je Očetovo življenje razodelo vsem in ko nam je pokazal, kako zaželeno je, nam ga tudi ponuja.

Voda, ki zdravi greh

»Vendar smo grešni in daleč od Boga,« pravimo. To ni ovira! »Ampak zdaj ... vi, ki ste bili nekoč daleč, ste bili približani s Kristusovo krvjo« (Efežanom 2,13). Izvir, ki se je odprl, je »proti grehu in nečistosti« (Zaharija 13,1). Greh je bil, da smo zapustili izvir. »S kesanjem in počitkom bi se lahko rešili.« (Izaija 30,15:12,3) Rešitev je, ko se obrnemo na Boga, ker se ponuja kot naša rešitev. Reševanje ni niti nepopolno niti neučinkovito. Popolna je kot Bog sam, saj je on sam. Zato je Božji dar nam on sam. Vse, kar potrebujemo, dobimo od njega. Šele ko bi njen potok usahnil, bi morali stradati, niti sekundo prej. Njegovi viri so naši viri. Bog je moč našega življenja. On je naša pesem. On je »globok blažen vrelec ljubezni«. Zato se bomo »veselili, črpali vodo iz vrelcev odrešenja« (Iz 12,6). Za nas in za vse, ki jim želimo pomagati, jih je več kot dovolj. Lahko rišemo in rišemo in vedno z veseljem, ker pri GOSPODU ni razočaranj. »Zakaj Sveti Izraelov je velik v tvoji sredini.« (Izaija XNUMX:XNUMX)

»GOSPOD te bo vodil brez nehanja in bo nasitil tvojo dušo v suhem stanju in okrepil tvoje kosti; boš kakor namakan vrt in kakor izvir vode, ki nikoli ne presahne.« (Izaija 58,11) »Postijo se z bogastvom tvoje hiše, ti jim daš piti povodenj veselja. Kajti pri tebi je studenec življenja.« (Psalm 36,9.10-17,22) Samo tisti, ki danes pijejo od Jezusa in so očiščeni greha v studencu svojega življenja, bodo lahko pili iz potoka, ki teče s prestola. Če danes ne boš žejen po njem, tudi takrat ne boš imel kaj zanj. Božja navzočnost je slava in privlačnost nebes, Jezus pa je sijaj njegove slave. Ta slava nam je dana v Jezusu (Janez 1,12.13:XNUMX). Ko ga prejmemo, smo rešeni iz oblasti teme in »preneseni v kraljestvo njegovega ljubljenega Sina«. Tedaj bodo moči prihodnjega sveta delovale v nas in nas naredile deležne »dediščine svetih v luči« (Kol XNUMX).

Žeja potešena

Samo če zdaj pijemo in uživamo v Jezusu, se bomo uglasili z duhom in okoljem v nebesih. Dovoljeno nam je, da zdaj preizkusimo radosti odrešenih in se odločimo, ali jih želimo ali ne. Tisti, ki jih v tej luči zavrnejo, to storijo za vedno. Ljudje ne bodo mogli obtožiti Gospoda, da jim ravna nepravično in da jim prikriva, kako zaželena so nebesa. Nihče ne bo mogel reči: »Če bi vedeli, kako lepo je, bi se odločili drugače.« Kajti tisto, zaradi česar so nebesa zaželena, je ljudem na zemlji ponujeno v Jezusu Kristusu. Tukaj lahko že izkusite, kaj pomeni ne biti več žejen.

Spusti vir življenja v svoje srce: blagoslov za moje okolje

»Kdor vame veruje, bodo, kakor pravi Sveto pismo, potoki žive vode tekli iz njegovega telesa. Tako pa je rekel o Duhu, ki naj ga prejmejo tisti, ki verujejo vanj.« (Jn 7,38.39) Bog daje samega sebe po svojem duhu in po njem prebiva v smrtnem mesu. Vsakdo, čigar notranje bitje krepi on, sprejme Jezusa v svoje srce in je napolnjen »v vsej božji polnosti« (Efežanom 3,16). Tako je studenec življenja v njem in iz njega bruhajo potoki blagoslova, reke žive vode. Jezus je bil napolnjen z Duhom in iz njega so v nebesih tekli potoki žive vode. Zato je dal Samarijanki piti vodo življenja, da ne bi bila več žejna.

Vsi, ki delimo z Jezusom izkušnjo, ki jo je imel ob tem srečanju, spoznavamo nekaj: nihče ne more pustiti, da skozi sebe teče voda življenja za zveličanje drugih, ne da bi bil sam osvežen in okrepčan. »Kdor drugim daje piti, se sam okrepča.« (Pregovori 11,25:4,32) Tako je bilo tudi z Jezusom. Ko je začel govoriti z žensko, je bil lačen in izčrpan. Toda ko je skrbel zanje, se je osvežil in okrepčal, tako da jim je lahko rekel, ko so se njegovi učenci vrnili in ga spodbujali: »Rabi, jej!«, »Imam hrano, ki je ne poznate!« (Janez XNUMX:XNUMX). ) Mislili so, da mu je kdo prinesel jesti, a njegova hrana je bila, da izpolni očetovo voljo. Bog ne kliče ljudi, naj se zaužijejo v njegovi službi, ampak naj pijejo iz studenca življenja in ga poveličujejo tako, da pustijo, da skozi njih teče oživljajoči tok, ki napaja njihove lastne duše in krepi njihove kosti ter jih dela v blagoslov moči. drugim, ko jim voljno ustrežejo.

Ellet Waggoner, »Študije Janezovega evangelija. Voda življenja. Janez 4:5-15” v: Sedanja resnica19. januarja 1899.