Predgovor avtorja: Zadnje čase se veliko govori o pobudi Total Member Involvement v adventistični cerkvi. To se sliši razburljivo! Toda kaj to pomeni za stotine tisoč mladih odraslih, ki so opravili skavtstvo in se še vedno odločajo, kateri poklicni poti bodo sledili? Kako jih lahko navdihnemo, da resnično postavijo Jezusa na prvo mesto in se vključijo v oznanjevanje evangelija? Mislim, da sem našel odgovor na ta vprašanja: ne v cerkvenem odboru ali odboru za načrtovanje ministrstva, ampak na kolenih s skupino iskalcev mladih na Filipinih. Odgovor, ki sem ga našel, ne velja samo za mlade, ampak tudi zate in zame.

Ko se je naš džip, poln potnikov in prtljage, približeval cilju, sem bil poln navdušenja in pričakovanja.

»Ali bo filipinska konvencija Mladi za Kristusa res upravičila svoj sloves?« sem se spraševal.

Ko smo prispeli, je vhod v kampus misijonarskega gibanja Silang Adventist 1000 prekrival impresiven transparent. V nekaj črkah je pisalo: »Jezus prihaja kmalu.« Nasmejani obrazi so nas toplo sprejeli, ko so se vrata odprla in je naš avto pustil mimo.

Ko sem eno uro pozneje vstopil na prvo molitveno srečanje, sem vedel, da je to zborovanje res nekaj posebnega. Nisem ga še mogel natančno poimenovati. Običajno vedno traja nekaj časa, preden lahko na takih srečanjih začutiš Svetega Duha. A tokrat je bilo drugače. Te prve molitve je zaznamovala intenzivna pobožnost. Srca so se ponižala pred Božjim prestolom v pričakovanju, kaj bo storil v prihodnjih dneh.

Kasneje tistega večera sem v uvodnem nagovoru izvedel, zakaj je bilo čutiti Svetega Duha takoj, ko smo prispeli v kampus. Kongres je bil mesece dobesedno potopljen v molitev. Organizatorji kongresa, vsi dinamični mladi in zavzeti dušni pastirji, so celo vnaprej organizirali »100 dni molitve«.

Kot eden od sodelujočih, ki je pravkar prispel z drugega konca sveta, bi imel dober izgovor, da bi naslednje jutro prespal molitveno srečanje ob 5. Vendar sem bil odločen, da ne bom zamudil nobenega blagoslova, še posebej potem, ko sem slišal neverjetne stvari od udeležencev nedavne filipinske konvencije Mladi za Kristusa.

Tako sem naslednje jutro malo pred peto odšel v cerkveno dvorano molit. Nisem bil sam. Zgrnilo se je tudi okoli 400 mladih. Mimogrede, nista bila videti tako zaspana kot jaz, temveč sta sijala od pričakovanja in veselja na vseh obrazih.

Tiho sem poslušal z zaprtimi očmi, ko so mladi izlivali svoja srca v hvaležnosti in hvalnici Bogu, ponižali svoja srca v kesanju za svoje laodikejsko stanje in nato pogumno klicali obljube iz Božje Besede. Ko so med molitvami peli bogoslužne pesmi, se mi je zdelo, da slišim petje angelov v nebesih. Bil je okus nebes in želim si, da se nikoli ne konča.

Vendar to ni bila le molitev. V naslednjih nekaj dneh je skoraj 700 mladih udeležencev intenzivno preučevalo sveto pismo in prepisovalo oddelek za odstavkom, ki so ga predstavili govorniki. Presenečen sem bil nad navdušenim zanimanjem, ki so ga pokazali mladi. Navsezadnje sporočila niso bila lahkotna in zabavna, ampak globoka in prepričljiva. A zbrani so bili vseeno lačni še več.

Na oznanjevanju so se avtobus za avtobusom polnili z udeleženci, ki so se nato razkropili na ulice, da bi pričevali za Jezusa. Tisto noč smo slišali veliko pričevanj. Bog je bil hvaljen zaradi neverjetnih stvari, ki jih je naredil.

obrnjena navzven

Ne bom pozabil drobne, mehke Arieone, ki je na konvencijo priletela iz Malezije. Kljub njeni majhni postavi so njene oči gorele, ko je z mano povedala, kako je Bog spodbudil njeno strast do služenja in ji dal velike sanje za njeno prihodnjo službo.

»Pred konvencijo si sploh nisem upala povedati svoje vere tistim, ki živijo z menoj v hiši,« je priznala. »Toda od lanskoletnega zborovanja sem pogumno oznanjeval. Nočem več zapravljati svojega življenja in svoje mladosti za površne stvari.

Arieona, ki je že vključena v mladinsko delo, zdaj moli za to in že dela na tem, da bi gostila podobno konvencijo v Maleziji.

Mlada ženska po imenu Kym je rekla, da je padla na pravosodnem izpitu tik pred kongresom. Potem se je zadnji hip prijavila na kongres v upanju, da bo izvedela, kako naprej. Ko je bilo kongresa konec, mi je napisala, da je prišla na sestanek z Bogom zaradi "velikega razočaranja".

"Zdi se, da je moja pravna kariera za zdaj na čakanju, vendar je to v redu," je dejala. »Nadaljeval bom svoje življenjsko delo in oznanjal večni evangelij. Zdaj se zavedam, da je to tisto, kar je resnično pomembno!«

Mladenič po imenu Randy mi je povedal, da je več kot sedem let živel homoseksualno. Med kongresom je izvedel rezultat svojega testa za aids. Bil je HIV negativen, čeprav je bil izpostavljen virusu.

S solzami v očeh se je na kongresu pobotal z odtujenimi družinskimi člani in se odločil, da svoje življenje vrne v stare tirnice. Zdaj želi z novimi prijatelji ustanoviti službo, ki bo pomagala drugim Filipincem, ki se spopadajo s homoseksualnostjo.

"Kongres ni moj rešitelj," mi je pred nekaj dnevi po elektronski pošti povedal Randy. »Toda pokazal me je na mojega Odrešenika in bil mogočno orodje v Božjih rokah, ki me je očistil, pokazal mojo potrebo in me dvignil iz najtemnejše ure. Moje življenje se je popolnoma obrnilo navzven.«

Vrhunec kongresa za Jae, še eno udeleženko, je bil, ko je srečala istega taksista, s katerim je molila na lanskem kongresu ozaveščanja. Moška žena je bila bolna in Jae je ponudil molitev zanjo, potem ko je možu dal nekaj literature.

Medtem ko se Jae moškega sprva ni spomnil, jo je prepoznal v trenutku, ko jo je zagledal na ulici ob letošnji akciji. Z veseljem se ji je zahvalil za njene molitve.

Jae je jokala, ko je to kasneje delila.

"Rada bi se samo zahvalila Bogu, da me je uporabil," je rekla.

Pripravljen na dolžnost

Moram priznati, da sem o tem kongresu veliko razmišljal. Ni bilo športa, svetlobnih predstav, barvitih iger, nezdrave hrane in nočnih zabav. Program je bil sestavljen le iz preprostih svetopisemskih resnic, goreče molitve in poziva k iskanju Boga s ponižnim srcem.

Mnogi so se veliko žrtvovali, da so bili tam. Ena skupina je prodajala plastenke in plastiko, ki so jo zbrali, da bi zbrala dovolj denarja, da bi si privoščila poceni prevoz do kraja zborovanja. Prav tako so prišli v veri, ne da bi vedeli, ali bodo dobili prenočišče ali hrano. Drugi mladi so si komaj privoščili osnovno prijavnino in so prišli s šotori in najnujnejšimi potrebščinami, pripravljeni preživeti brez udobja; Glavno, da jim je bilo dovoljeno biti tam. Mnogi udeleženci so povedali, da je Bog čudežno omogočil njihov prihod z denarjem in sredstvi.

"Zakaj bi se na stotine mladih tako žrtvovalo samo zato, da bi bili tam?" sem se spraševal.

Potem sem se spomnil, da ni nobene dejavnosti, ki bi tako nahranila dušo ali tako spremenila življenje, kot je ta. Kajti Sveto pismo nam pravi: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32) Ko ste osvobojeni, ne morete več molčati – svetu morate povedati o tistem, ki vas osvobaja. je naredil!

Ko sem v nedeljo ob 4 zjutraj zapuščal kampus, da bi se vrnil v ZDA, sem bil priča velikemu veselju Fesanmie, ki se je s stotinami drugih udeležila vrhunca zborovanja, noči molitve. Rekla je, da so ji molitve spremenile življenje.

»Med zborovanjem sem začutila, da Sveti Duh deluje v srcih mladih na način, ki ga še nikoli nisem doživela,« mi je pozneje pisala. »Bilo je, kot da je vsak dan sobota. Absolutno neverjetno! Toliko časa sem čakal na tovrstni preporod med vrstniki. Zdaj sem navdušen, da sem del velikega dela oznanjevanja evangelija. Želim začeti službo in postati aktiven za Jezusa. Verjamem, da Bog že začenja izlivati ​​pozni dež med nas."

Ponovite izkušnjo na Filipinih

Lahko se le iskreno strinjam!

Soustanoviteljica Adventistične cerkve Ellen White je v Adventističnem domu zapisala: »Med zadnjimi dogodki zgodovine tega sveta bodo mnogi od teh otrok in mladih navdušili s svojimi pričevanji o resnici. Svoja pričevanja bodo pripovedovali preprosto, a polni duha in moči. Učili so jih, naj se bojijo GOSPODA. Skrbno preučevanje Svetega pisma ob molitvi je stopilo njihova srca. V bližnji prihodnosti bo veliko otrok obdarjenih z Božjim Duhom. Svetu bodo pridigali resnico v času, ko starejši člani cerkve tega ne bodo mogli več dobro početi." (str. 489)

Mislim, da sem veliko teh otrok in mladih srečal na konvenciji Mladi za Kristusa na Filipinih.

V adventistični cerkvi ne bomo videli le vseh vključenih članov, ampak vse mlade. To, kar sem doživel na Filipinih, ni nujno omejeno na Filipine. Verjamem, da se to lahko zgodi povsod, kjer so srca resnično ponižana in obstaja resnična lakota po globlji izkušnji z Jezusom. je zapisala Ellen White Želja stoletja: »Nič ni zadržano srcu, ki čuti svojo potrebo. Ima neomejen dostop do tistega, v čemer prebiva vse obilje.« (str. 300)

Ali čutimo svojo potrebo? Ali smo pripravljeni resnično ponižati svoje srce in se izprazniti samega sebe, da bi nas to lahko napolnilo?

Moja molitev je, da bo izkušnja s Filipinov kmalu dosegla vsak kotiček našega sveta, da bo delo lahko končano in bomo lahko šli domov.

Da, pridi Gospod Jezus!

S prijaznim dovoljenjem avtorja: "Mladi na Filipinih ponujajo lekcijo o tem, kako navdihniti adventiste po vsem svetu," Pregled in Glasnik, 28. julij 2016