Prelivanje krvi v Edomu. Avtor: Kai Mester

Čas branja: 10 minut

Vsakdo, ki bo prebral naslednji odlomek besedila preroka Izaija, se bo počutil, kot da je prišel v Staro zavezo. Toda ali je mogoče, da ga vsi najprej berejo skozi optiko lastne izkušnje z jeznimi ljudmi? Skozi lečo lastnih strahov?

Kdo je tisti, ki prihaja iz Edoma v rdečih oblačilih iz Bosre, tako okrašen v svojih oblačilih, hodi v svoji veliki moči? »Jaz sem, ki govorim po pravici in sem mogočen, da pomagam.« Zakaj je tvoja obleka tako rdeča, ali so tvoja oblačila kot tlačilka vina? »V vinsko prešo sem vstopil sam, in med narodi ni bilo nikogar z menoj. Zdrobil sem jih v svoji jezi in poteptal v svoji jezi. Njena kri je poškropila moja oblačila in umazal sem celotno haljo. Ker sem načrtoval dan maščevanja; prišlo je leto, da odkupim svojega. Ozrl sem se naokoli, toda pomočnika ni bilo, in zgrožen sem bil, da mi nihče ne pomaga. Potem mi je morala pomagati moja roka in moja jeza mi je pomagala. In teptal sem narode v svoji jezi in jih opijal v svoji jezi in njihovo kri izlil na zemljo.« (Iz 63,1-5)

Je to jezni Bog, ki mu je večina ljudi obrnila hrbet? Nekateri so postali ateisti ali agnostiki. Drugi osredotočajo svoje čaščenje na Jezusa kot blagega Boga Nove zaveze ali Marijo kot sočutno mater, ki je po cerkvenem izročilu še živa in sprejema molitve vernikov.

Toda kaj o tem odlomku pravi Nova zaveza?

Videl sem odprta nebesa; in glej belega konja. In tisti, ki je sedel na njem, se je imenoval Zvesti in Resnični, in sodi in se bori po pravici. In njegove oči so kakor ognjeni plamen in na njegovi glavi veliko kron; in imel je napisano ime, ki ga ni poznal nihče razen njega samega, in bil je oblečen s haljo, namočeno v kri, in njeno ime je: Božja beseda. In vojske v nebesih so mu sledile na belih konjih, oblečene v belo čisto svilo. In iz njegovih ust je šel oster meč, da bi udaril z njim narode; in vladal jim bo z železno palico; in tlači stiskalnico, polno vina božje jeze, Vsemogočni, in ima na svoji obleki in na stegnu napisano ime: Kralj kraljev in Gospod gospodov. (Razodetje 19,11:16-XNUMX)

In angel je položil svoj rezni nož na tla in odrezal grozdje s trte na zemlji ter ga vrgel v veliko stiskalnico božje jeze. in stiskalnica je bila poteptana zunaj mesta, in kri je tekla iz vinske stiskalnice do uzd konjev, tisoč šeststo stadijev (približno 300 kilometrov). (Razodetje 14,19:20-XNUMX)

Dva prizora, opisana v povezavi z bližajočo se vrnitvijo Mesije na naš planet. Božja jeza je torej zelo resnična in Bog dejansko brcne vinsko prešo skozi svojega Mesijo samega.

Toda ali je morda tukaj na kocki kaj veliko globljega in čistejšega od misli o maščevanju? Za mnoge ljudi jeza pomeni sovraštvo, izgubo nadzora, pretiranje, krutost. Jezen muči svojo žrtev in je pri tem zadovoljen.

Jakobova prerokba o Judu nas prisili, da se usedemo in opazimo: »Žezlo Judovo ne bo odstopilo, niti vladarska palica od njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada, in ljudstva se ga oklenejo. Svojega osla bo privezal k trti in svoje žrebičke k žlahtni trti. Svojo haljo bo opral v vinu in svoj plašč v krvi grozdja.« (Geneza 1:49,10-11) Sliši se zelo pozitivno!

Našel sem nekaj izjav Ellen White o tem, da je Jezus sam teptal stiskalnico. Zdaj bi jih rad videl pri vas:

Jezus je teptal stiskalnico, ko je bil otrok

»Skozi otroštvo, mladost in moškost Mesija je šel sam. V svoji čistosti, v svoji zvestobi vstopila on sam vinska preša trpljenja; in med ljudmi ni bilo nikogar z njim. Zdaj pa smo blagoslovljeni, da sodelujemo pri delu in naročilu Maziljenca. Mi lahko nosi jarem z njim in delaj skupaj z Bogom.« (Znamenja časa, 6. avgust 1896, odstavek 12)

Jezus nam je rekel: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« (Jn 14,9) Zdi se, da je Božje jezno teptanje vina bolj povezano s trpljenjem kot s sovraštvom. Jezus je trpel zaradi grehov svojih bližnjih – pa ne samo zato, ker so ga zavračali, se mu smejali in ga zatirali, ampak zato, ker je z njimi sočustvoval, kot da bi bil v njihovi koži in je sam zagrešil njihove grehe. Prevzel je njihovo krivdo nase in si prizadeval za njihovo osvoboditev.

... ko je začel svojo službo

»Postil se je štirideset dni in štirideset noči in prestal najhujše napade sil teme. Pred novinarji je nastopal sam, in nikogar ni bilo z njim (Izaija 63,3:XNUMX). Ne zase, ampak da bi lahko prekinil verigo, ki veže ljudi kot sužnje Satanu. (Amazing Grace, 179.3)

Bog se ne bo umaknil samozatajevanju in požrtvovalnosti, da bi zlo premagal z dobrim. Ali je torej božja jeza njegova strastna gorečnost, njegova vroča ljubezen, ki hoče vsakega človeka odrešiti grešnikov in grešnikov ter neznansko trpi tam, kjer se človek ne more rešiti?

Jezus je teptal stiskalnico v Getsemaniju

'Naš Odrešenik v vinsko stiskalnico vstopil sam, in od vseh ljudi ni bilo nobenega z njim. Angeli, ki so izpolnili voljo maziljenca v nebesih, bi ga radi potolažili. Toda kaj lahko storijo? Takšna žalost, takšna agonija presegajo njihovo sposobnost ublažitve. Nikoli nisi občutil grehe izgubljenega sveta, in z začudenjem vidijo svojega ljubljenega gospodarja, ki ga je žalost vrgla na tla." (Bible Echo, 1. avgust 1892, odstavek 16)

Je torej Božja jeza globoka žalost, globoka muka, najgloblje sočutje, kot ga je Jezus doživel v Getsemaniju? Toda Bog zaradi takšne depresije ni ravnodušen, zaprt, samopomilovalen, nezmožen ukrepati. Vse do zadnjega trenutka daje grešnikom trajni vdih življenja, pusti jim utripati srce, delovati možgane, daje jim vid, govor, moč mišic, jih skuša spodbuditi, da se vrnejo nazaj, tudi če vse uporabijo drug proti drugemu. v najhujši krutosti in vodi do prelivanja krvi. Sam najprej in najbolj "krvavi".

»Prerokba je razglašala, da je 'Mogočni', svetnik z gore Paran, sam teptaj stiskalnico; z njim 'ni bilo nikogar od ljudi'. S svojo roko je prinesel odrešenje; bil je pripravljen na žrtvovanje. Grozljive krize je bilo konec. The Muka, ki bi jo lahko prenašal samo Bog, ki ga je Mesija rodil [v Getsemaniju].« (Znamenja časa, 9. december 1897, odstavek 3)

Božja jeza je pripravljenost na žrtve, nadčloveško prenašanje muk, ki jih je Jezus občutil v Getsemaniju, a so mu na križu strle srce. »Človekova jeza ne dela tega, kar je prav pred Bogom.« (Jakob 1,19) Bog bo kot svoje zapečatil le tiste ljudi, ki »vzdihujejo in objokujejo vse gnusobe« (Ezekiel 9,4), tiste v Jeruzalemu – njegova skupnost, da njegov svet - zgodi. Kajti napolnjeni so z njegovim Duhom, doživljajo božansko jezo, so eno z Božjimi čustvi: samo sočutje, samo strastna nesebična zveličavna ljubezen.

... in na Kalvariji

»Prešo za vino je brcnil čisto sam. Nihče od ljudi mu ni stal ob strani. Medtem ko so vojaki opravljali svoje strašno delo in on trpel največje muke, je molil za svoje sovražnike: 'Oče, odpusti jim; kajti ne vedo, kaj delajo!‘ (Luka 23,34:XNUMX) Ta prošnja za njegove sovražnike zajela ves svet in zapri vsakega grešnika do konca časa a." (zgodba o odrešitvi, 211.1)

Nihče nam ni bolj jasno pokazal Božjega odpuščanja kot Jezus, njegova Beseda, ki je postala meso, Njegova Misel, ki je postala slišna. V svojem srcu je Bog odpustil vsakemu grešniku, ker je taka njegova narava. Njegova pripravljenost za odpuščanje ne preneha. Njena meja je dosežena samo tam, kjer grešnik noče imeti ničesar z njo ali zahteva oprostitev, ki ne spremeni njegovega srca. In ravno takšna pripravljenost na odpuščanje najbolj trpi, kar spodbuja najvišjo raven reševanja, kot če bi nekdo vedno bolj smrtonosne vodne mase usmerjal v takšne kanale, da so tisti, ki so pripravljeni reševati, zaščiteni in toliko reševalcev.unkljub vsemu pripravljeni biti rešeni. Bog to počne z veliko žrtvijo.

»Kakor sta bila Adam in Eva izgnana iz Edena zaradi kršitve Božjega zakona, tako naj bi Mesija trpel zunaj meja svetišča. Umrl je zunaj taborišča, kjer so ubijali zločince in morilce. Tam je sam vstopil v stiskalnico trpljenja, prestal kazenki bi moral pasti na grešnika. Kako globoke in pomenljive so besede: ‚Kristus nas je odrešil prekletstva postave tako, da nam je postal prekletstvo.‘ Odšel je ven iz taborišča in pokazal, da njegovo življenje ne samo za judovski narod, ampak za ves svet dal (Mladinski inštruktor, 28. junija 1900).« (Komentar Svetega pisma adventistov sedmega dne, 934.21)

Kalvarija je bila največja Božja žrtev. V svojem sinu je očeta tako rekoč iz prve roke doletela usoda brezbožnika. Noben grešnik ne more upravičeno trditi, da je pred Bogom v slabšem položaju. Nasprotno: Nobeno bitje – niti Satan – ni sposobno v svojem omejenem umu izmeriti in občutiti posledic vseh posameznih grehov v vseh vidikih. To zmore le vsemogočni, vsevedni in vseprisotni Bog.

'Odrešenik vstopil v stiskalnico trpljenja sam, in med vsem ljudstvom ni bilo nikogar z njim. Pa vendar ni bil sam. Rekel je: 'Jaz in moj oče sva eno.' Bog je trpel s svojim sinom. Človek ne more razumeti žrtve, ki jo je naredil neskončni Bog, ko je svojega Sina izročil sramoti, mukam in smrti. To je dokaz za brezmejna ljubezen Očeta do ljudi.” (Duh prerokbe 3, 100.1)

Brezmejna ljubezen, neverjetno trpljenje. To so glavne značilnosti božje jeze. Pripravljenost, da spoštuje odločitve svojih bitij in jih pusti, da tečejo v pogubo, celo usmerja njihovo krutost na načine, ki še izboljšajo njegov načrt reševanja. Vse to je Božja jeza.

Za zaključek parafraza našega uvodnega dela:

Kdo prihaja z bojnega polja, v rdečih oblačilih iz Bozre, tako okrašen v svojih oblačilih, hodi v svoji veliki moči? "Jaz sem tisti, ki govorim po pravici in imam moč rešiti." »Krvavo žrtvujem, ki je ne more narediti nihče. Šla sem z ljudstvi skozi globoko trpljenje v svoji strastni odrešeniški ljubezni, poslala k njim svojega sina, naj sam izkusi najgloblje trpljenje, da se jim enakovredno razodem. Ali jih je »moja kri« osvobodila starega jaza v tej vinski preši ali pa jih bo njihov odnos zanikanja ubil. Vsekakor je njihova kri tudi moja, vse preveč jasno razkrita v krvi mojega sina. Brizgnilo je po oblačilih mojega srca in s tem dogajanjem sem si umazal vso dušo. Ker sem se odločil, da bom končno rešil problem s svojo popolno predanostjo; prišlo je leto, da osvobodim moje. Ozrl sem se naokoli, toda pomočnika ni bilo, in zgrožen sem bil, da mi nihče ne pomaga. Moja roka mi je morala pomagati in moja strastna odločnost je stala ob meni. Pogosto sem pustil, da ljudje čutijo posledice svoje oddaljenosti od Boga do bridkega konca, bil sem tako vznemirjen in pustil, da so zdrsnili v krvotok, kar je bila logična posledica njihovih odločitev. Ker hrepenim po tem, da bi se nekateri zbudili in rešili ter da bi se tragično poglavje greha končno končalo.« (Parafraza Izaija 63,1:5-XNUMX)

Postanimo del gibanja, s katerim želi Bog danes ljudem dati ta pogled v svoje srce, da bi vzljubili njegovo usmiljeno in vsemogočno naravo.