»Poslušaj, Bog, moj glas v moji žalosti, reši moje življenje pred strašnim sovražnikom. Skrij me pred naklepi hudobnih, pred divjanjem hudobnežev, ki brusijo svoje jezike kakor meče, merijo svoje strupene besede kakor puščice in skrivaj streljajo na pobožne; nenadoma brez oklevanja streljajo nanj. Pogumni so v svojih zlobnih načrtih in govorijo o tem, kako bodo položili vrvice, in pravijo: Kdo jih lahko vidi? Imajo zle namene in pravijo: Skovali smo zvit načrt. Srce in um sta nedoumljiva. Potem jih Bog zadene s puščico, nenadoma jih pade na tla. Njen lastni jezik jo povzroči, da pade, tako da se ji posmehuje, kdor jo vidi. In vsi ljudje se bodo bali in rekli: To je naredil Bog! in spoznali, da je to njegovo delo. Pravični se bodo veselili v GOSPODU in zaupali vanj, in vsako srce pravičnega se bo hvalilo z njim.« (Psalm 64)

Ta psalm se bo dobesedno izpolnil. Vse, kar se da zamajati, je treba zamajati, da ostane tisto, kar je neomajno. Čudim se, ko razmišljam o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Božjega ljudstva. Gospod bo imel čisto, sveto ljudstvo, ki bo prestalo preizkušnjo. Zato zdaj s prižgano svečo preišči srce vsakega vernika!

Lahko postavimo postavniku vprašanje: »Kaj naj storim, da bom podedoval večno življenje?« Jezus je odgovoril: »Kaj piše v postavi? Kaj bereš?« Prišel je odgovor: »Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« In Jezus rekel: »Prav si odgovoril: Stori to in živel boš.« (Lk 10,25-28)

Grešnikovo edino upanje

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Bog je naš Stvarnik, Dobrotnik in vzdrževalec. Kot avtor vsega dobrega bo popolnoma uresničil načrt, ki ga je imel pri ustvarjanju človeka.

Hudobija napolnjuje svet, ker Adam Božje besede ni postavil na prvo mesto. Ni mu sledil in je podlegel skušnjavi sovražnika. »Greh je prišel na svet in z grehom smrt, tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5,12:18,4) Bog je izjavil: »Vsak, kdor greši, bo umrl.« (Ezekiel 3,23:XNUMX) Brez načrta odrešitve bi bili vsi ljudje dejansko obsojeni na smrt. »Kajti vsi so grešili in so brez Božje slave.« (Rimljanom XNUMX) Toda Jezus je dal svoje življenje, da bi grešnika rešil smrtne obsodbe. Umrl je, da bi mi lahko živeli. Kdor ga sprejme, mu da moč, da se loči od vsega, kar ga spravlja v obsodbo in kazen, moč, da se vrne k zvestobi.

Da, Jezus je grešnikovo edino upanje. Z njegovo smrtjo je vsem dosegla odrešitev. Po njegovi milosti lahko vsi postanejo zvesti podložniki v Božjem kraljestvu. Samo z njegovo žrtvijo je človek dosegel odrešitev. Ta žrtev omogoča moškim in ženskam, da se prilagodijo pogojem, določenim v nebeških svetih.

Jezus je prišel na to zemljo in živel življenje popolnega učenca, da bi po njegovi milosti možje in ženske lahko v celoti sledili Bogu. To je potrebno za njihovo rešitev. Kajti brez svetosti nihče ne bo videl Gospoda.

Pred nami je čudovita priložnost, da kot Mesija sledimo vsem načelom Božjega zakona. Sami pa smo popolnoma nemočni, da bi dosegli to stanje. Po Mesiju prejme vse, kar je dobrega v človeku. Svetost, za katero Božja Beseda pravi, da jo potrebujemo za rešitev, je ustvarjena z Božjo milostjo, ko se pustimo poučiti in podrediti Duhu resnice.

Samo kadilo Jezusove pravičnosti lahko izpopolni človekovo službo. Tako je vsako dejanje pristne predanosti obdano z božansko dišavo. Kristjanova vloga pri tem je, da vztrajno premaga vsako napako. Svojega rešitelja lahko nenehno prosi, naj ozdravi bolezni njegove bolne duše. Manjka mu modrosti in moči, ki ju mora premagati. Samo GOSPOD ga ima. Daje pa jih tistim, ki ga ponižno in skesano prosijo za pomoč.

Proces spreminjanja nesvetosti v svetost zahteva nenehen napor. Dan za dnem Bog dela, da bi posvetil človeka, ko se pridruži in vztraja pri gojenju pravih navad. V prvem poglavju XNUMX. Petrovega pisma je jasno opisano, kako naj si prizadevamo za lastno odrešitev. Nenehno nam je dovoljeno dodajati en milostni dar drugemu.

Medtem bo Bog nadaljeval v našem imenu v skladu s shemo množenja. Vedno je pripravljen odgovoriti na molitev strtega srca. Tako se bosta med njegovimi sledilci pomnožila milost in mir. Z veseljem jim daje blagoslov, ki ga potrebujejo v boju proti zlu, ki jih tlači. Če upoštevamo nasvet Božje besede, nam ne bo nič manjkalo.

Razlog, zakaj mnogi, ki so nekoč poznali in ljubili Odrešenika, zdaj tavajo v temi daleč od njega, je ta, da so bili samozavestni in samozadostni, ko so sledili svojim nagnjenjem. Niso hodili po Gospodovi poti – edini poti miru in sreče. Zaradi nevere so se odrezali od njegovih blagoslovov. S predanostjo pa bi lahko napredovali, okrepljeni z njim.

Bog je dal veliko indicev, da želi vse rešiti, in ravno to obilje bo prineslo propad vsem, ki zavračajo nebeško dobroto. Na zadnji veliki dan, ko bodo vsi prejeli nagrado ali kazen za svojo predajo ali upor, se bo kalvarijski križ jasno pokazal pred tistimi, ki bodo stali pred sodnikom vsega sveta, da bi slišali njihovo večno sodbo. Opolnomočeni bodo razumeti nekaj ljubezni, ki jo je Bog izkazal padlim ljudem. Vidite, kako diskreditirali so ga vsi, ki so še naprej grešili, se postavili na satanovo stran in prezirali YHWH-jev zakon. Vidijo, da bi jim upoštevanje zakona prineslo življenje in zdravje, blaginjo in večno blaginjo.

Danes so angeli poslani tistim, ki bi lahko podedovali odrešenje. Pomagati jim je treba, da se izognejo satanovemu suženjstvu in služijo kot zvesti prostovoljci v vojski njega, ki je prišel na ta svet zaradi njih in prestal trpljenje in stisko. Vsak človek se lahko svobodno odloči, ali želi stati pod črno zastavo vojne ali pod krvavo zastavo princa Emanuela. Nebesa z velikim zanimanjem opazujejo bitko med dobrim in zlim. Samo poslušni lahko vstopijo skozi vrata božjega mesta. Tisti, ki se odločijo nadaljevati grešiti, bodo na koncu slišali smrtno obsodbo. Zemlja bo očiščena vseh hudobij, vsega prezira do Boga.

"Še malo in hudobneža ne bo več, in če povprašate o njegovem bivališču, ga ne bo več." Tedaj bodo vsi prevzetni in vsi, ki delajo krivico, kakor strnišče in prihodnji dan jih bo požgal, govori GOSPOD nad vojskami, tako da jim ne bo ostalo ne korenine ne veje ... Kot pepel bodo pod vašimi nogami. na dan, ki ga bom naredil!; govori GOSPOD nad vojskami.« (Malahija 3,19-21)

Kdor noče prilagoditi svojega značaja božjemu odtisu, ne more nikoli vstopiti v božje mesto. Odrezal se je od sreče in upanja, miru in radosti, ki jih je imel na vidiku. Če bi sprejel Jezusovo milost, bi lahko zdržal sovražnikove skušnjave; nazadnje bi bil vzet kot sin ali ona kot Božja hči v sveto mesto, da bi bil večno blagoslovljen in živel življenje, ki se meri z Božjim življenjem.

Toda žalostne besede, ki jih je Bog izrekel o Izraelu, mora na žalost govoriti tudi o mnogih, mnogih ljudeh, ki danes živijo: »Moje ljudstvo ne posluša mojega glasu in Izrael me noče. Zato sem jih prepustil trdoti njihovega srca, da so hodili po svoji volji.« (Psalm 81,12–13) Bog bi bil vesel, če bi jih videl hoditi v luči s svetimi, a ni mogel; saj so zavrnili vsa njegova povabila in pozive. Pravi: »Ko bi me le moje ljudstvo ubogalo in bi mi Izrael šel na pot! Potem bi kmalu ponižal njegove sovražnike in obrnil roko proti njegovim nasprotnikom! In tisti, ki sovražijo Gospoda, se morajo prikloniti pred njim, toda Izraelov čas bi trajal večno in jaz bi jih hranil z najboljšo pšenico in jih napolnil z medom iz skale.« (Psalm 81,14-17)

Norma božanskega značaja

Božji zakon je zapis njegovega značaja in on sprejema samo tiste, ki ubogajo njegov zakon. Kdor kakor koli odstopa od božjega zakona, bije vojno proti Bogu samemu.. V človekovem najvišjem interesu je, da se drži božjega zakona; kajti samo v skladu z načeli tega zakona se lahko oblikuje pravičen značaj. Pravila življenja, ki jih je dal Gospod, delajo ljudi čiste, srečne in svete. Samo tisti, ki se drži teh pravil, bo slišal besede iz Jezusovih ust: »Pridi višje!«

Božja beseda obsoja malikovalce. Njihova neumnost je, da zaupajo sebi v svojo rešitev in se priklonijo delom svojih rok. Bog imenuje »malikovalce«, ki zaupajo v lastno modrost, v lastne načrte, v svoje bogastvo in moč, in ki se skušajo okrepiti v zavezništvu s tistimi, ki jih svet občuduje, a večnimi, ki ne priznavajo vrednot. njegovega zakona.

Bog bo presegel najvišja pričakovanja tistih, ki zaupajo vanj. Opominja nas, da se lahko in bo lažje razodel ponižnim in skesanim. Veseli se, ko mu dajemo pretekla usmiljenja in blagoslove kot razlog, da imamo vedno večje blagoslove. Počaščen je, ko ga ljubimo in dokažemo pristnost svoje ljubezni z upoštevanjem njegovih zapovedi. V čast mu je tudi, ko sedmi dan imenujemo svet in čist. Za vse, ki to delajo, je sobota znamenje, »da vedo,« pojasnjuje Bog, »da sem jaz GOSPOD, ki jih posvečujem«. Posvečenje pomeni stalno občestvo z Bogom. Nič ni tako veliko in mogočno kot Božja ljubezen do njegovih otrok.

Pregled in Glasnik, 15. marec 1906

---